Konzum / Ekstra liga

Gostilna Mahorčič
Rodik 51
Tel.: 05 680 04 00
Ksenija kuha, Martin pa streže od četrtka do sobote od 12.30 do 15.00 in od 18.00 do 22.00, ob nedeljah pa od 12.30 do 16.00.

Ambient:
udobna rustikalna eleganca, dobra osvetlitev, pozorna strežba, resen, a nevsiljiv jazz na ozvočenju, velik bonus je večinoma lastna, izvirna keramika

Napitki:
resna, precej obsežna in pestra vinska karta je osredotočena predvsem na kraške vinarje, od katerih obvladajo tudi kakšno raritetno specialko; pribitki so zelo prijazni

Vegetacija:
dovolj zanimive izbire je tudi za nemesojedo občinstvo

Dostopnost:
ob gostilni je makadamsko parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
vse

Ne tako fino:
nič

Pri Mahorčiču pripravljajo zanimiv nabor sezonskih jedi, ki jih lahko naročate posamično ali pa jih sestavite v 5 (66 €), 7 (85 €) ali 9 (99 €) riht dolge degustacijske špure.

»Takole šele vidim, kako se dnevi vlečejo, leta pa letijo …« si je v brado rahlo zgroženo mrmral šefinšpektor, ko je med skrolanjem po naši prenovljeni spletni strani ugotovil, da je od konzumacije nepozabnega gobjega karpača pri Mahorčičih minilo že polnih 13 let (Mladina, 42/2012).

Da je kmalu nato odredil ponovno preverko, ni nikogar zares presenetilo, vsaj ne toliko, kot smo bili ob zaključku večera v Rodiku presenečeni nad napredkom in spremembami, ki sta jih v teh letih implementirala Mahorčičeva. No, seveda to ni neka čisto druga birtija kot pred leti – prijetno in umirjeno razpoloženje ter iskreno gostoljubje sta še vedno trdna podstat, na kateri šefinja gradi svoj gastronomski izraz. Pri njem gre za precej več kot le za kuharijo, saj za večino avtorskih jedi sama snuje in izdeluje tudi keramiko. Njen najfascinantnejši gesamtkunstwerk je bržkone tatarski biftek: krasno začinjena govedina na dnu spektakularno oblikovanega krožnika je prekrita z mahu podobnimi, z bučnim oljem obarvanimi drobtinami mlečnega kruha, iz katerih »raste« masleni, s prahom suhih jurčkov potreseni jurček.

Podobno celostno fascinirajo še v roza vrtnico predelana črna redkev z ajdovo kašo in fižolovim pirejem, vrhunsko izveden mozaik iz zamejskega Zobčevega lososa (ki mu ekstra šus poleg hrenove pene in jabolčnega gela daje zmlevek iz figovih listov in olivnega olja) ter s klasično visoko francosko kuhinjo odkrito koketirajoč flan iz sira jamar z osvežilno belo masleno omako, hrustljavim rumenjakom in nastrganim črnim tartufom.

Podobno navdušeni kot nad ustvarjalnimi ibungami smo bili tudi nad tem, da jim pri Mahorčiču suvereno postavijo kontrapunkt: ročno rezane rezine pršuta so samo to – fete pršuta na krožniku, brez motilcev okusa. In jota je samo jota – dobra, domača, krepka, preprosta enolončnica s kislo repo in kuhano klobaso, brez dekonstrukcijskih ambicij in nadgraditvenih intervencij. Nekje vmes se potem najdeta luštkan, iz pisanega testa narejen raviol, polnjen s pečenim česnom in jurčki, ter kos sočno opečene srne z višnjevo omako in ocvrtim ohrovtom, ki smo jo zaradi dodanega hudobno dobrega pireja s pistacijevo pasto krstili za dubajsko srno.

V zaključku večera nas je na hrbet še bolj kot lepo zdizajnirana kostanjeva sladica spravila teksturnih, temperaturnih in aromatskih plasti polna osvežilna predsladica, ki je samo potrdila zaključno misel, razvijajočo se ves večer: daleč od medijskih žarometov in instahajpa je Mahorčič iz preproste gostilne zrasel v eno najboljših slovenskih restavracij. Izjemno, v vseh pogledih!