Utelešenje interneta

Mark Zuckerberg, prvi mož korporacije Facebook – oziroma tisti intergalaktični človek kuščar, ki se je, odet v hiperrealistični človeški kostum, infiltriral v zemljansko elito –, že dolgo ni zvenel tako navdušeno (in hkrati tako strašljivo) kakor na predstavitvi interneta jutrišnjega dne, imenovanega »metaverzum« (metaverse, op. p.). Podjetje Facebook se je te dni preimenovalo, zdaj se imenuje Meta, s tem pa javnosti sporoča, da počasi začenja novo poglavje v spletni socializaciji. Šlo naj bi za virtualni ekosistem, »o katerem lahko razmišljamo kot o utelešenju interneta, kjer vstopimo v vsebino, namesto da jo zgolj gledamo,« je Zuckerberg vneto razlagal na predstavitvi, med katero je njegov avatar skupaj z avatarji njegovih najbližjih sodelavcev lebdel v breztežnostnem prostoru na virtualni vesoljski ladji.

Distopična prihodnost, kakršno so si zamislili filmi, kot sta Matrica in Igralec številka 1, morda ni več daleč. Kot se v tem kontekstu zgovorno pošali spletni mem, ki ga je med drugimi na Twitterju delil Elon Musk: »Če umreš v metaverzumu, umreš tudi v resničnem življenju.« Kot bi si Zuckerberg z novo potezo prizadeval zabrisati mejo med resničnostjo in znanstveno fantastiko, kar pravzaprav ni daleč od resnice: tudi ime metaverzum – sklop besed ’meta’ (onkraj) in ’universe’ (vesolje) – izhaja iz znanstvenofantastičnega romana Snow Crash, dela ameriškega avtorja Neala Stephensona. A pravzaprav so Facebookovi načrti revolucionarni zgolj v teoriji: metaverzum je – vsaj za zdaj, sodeč po predstavitvah prototipov – videti precej nedodelano, kot prizor iz kakšne zastarele računalniške igre.

Če bi se Zuckerbergova vizija »razširjene resničnosti« dejansko uresničila, naj bi se ljudje že čez slabo desetletje, namesto da srfajo po spletu, sprehajali po virtualnih prostorih, besedilno sporočanje in videoklice pa bi nadomestile interakcije med digitalnimi avatarji. Številni dvomljivci trdijo, da Facebookov metaverzum ni nič prelomnega: opozarjajo, da Meta pravzaprav gradi le veliko računalniško igro. Med igričarji so virtualni prostori za druženje že zdaj nekaj popolnoma vsakdanjega, a doslej niso pokazali potenciala, kakršnega prepoznava Zuckerberg.

Facebookovi velikopotezni načrti so revolucionarni zgolj v teoriji: metaverzum je vsaj za zdaj videti precej nedodelano, kot prizor iz kakšne zastarele računalniške igre.

Facebook je »metaverzum« začel razvijati v času, ko je dobršen del sveta prisiljen v delo in druženje na daljavo, torej v času pandemije koronavirusne bolezni in lockdownov, zaradi katerih so se poslovni sestanki preobrazili v videokonference, vsakdanja interakcija pa v videoklice in tekstovni klepet. To je bil čas vzpona aplikacije Zoom, Facebook pa (kot razvpiti »vojni dobičkar«) seveda želi svoj kos pogače. Prvi korak v razvoju »metaverzuma« je zato naredil z napovedjo platforme Horizon Workrooms, ki naj bi med prihodnjimi ustavitvami javnega življenja nadomestila dobri stari Zoom. Poslovni sestanki jutrišnjega dne bodo po Zuckerbergovih načrtih potekali v virtualnih konferenčnih prostorih, kjer boste sestankovali z avatarji svojih sodelavcev – in tudi sami boste seveda videti kot po meri narejena digitalna reprezentacija vaše osebe. »Čez pet let bodo ljudje lahko živeli kjerkoli in delali od koderkoli, a se bodo pri tem počutili prisotne,« pravi Zuckerberg. Sestankov se boste lahko torej v prihodnosti potencialno udeležili neurejeni, oblečeni zgolj v pižamo, mirno se boste lahko zredili za kakšen kilogram ali šest, pa tega ne bo vedel nihče razen vas, saj bo vaš avatar vselej zgleden in ličen: na virtualnih sestankih boste videti kot liki iz računalniških iger, kakršna je igra Sims.

Prevladujoča tehnologija jutrišnjega dne – pa čeprav je med nami že razmeroma dolgo –, naj bi bila po Zuckerbergovih napovedih torej virtualna resničnost. To tridimenzionalno digitalno okolje, v katero vstopimo z rabo »pametnih očal«, torej vmesnika, ki si ga nataknemo na glavo, je za zdaj razmeroma nišna tehnologija, ki jo večinoma uporabljajo igričarji, a Zuckerberg je prepričan, da bo kmalu postala nekaj popolnoma vsakdanjega in dostopnega. V nekaj letih bo med ključnimi pripomočki v vsakem gospodinjstvu: tako hitro, kot smo pozabili denimo na VHS-predvajalnike in stacionarne telefone, bomo pozabili na navadne računalniške zaslone. Namesto da bi odprli prenosnik in se priklopili v medmrežje, si bomo na glavo nataknili VR-očala in vstopili v Zuckerbergovo matrico.

Zato je Facebook leta 2014 za dve milijardi ameriških dolarjev kupil podjetje Oculus, vodilnega proizvajalca na področju tehnologije virtualne resničnosti, in zato je pred nedavnim ustanovil podjetje Reality Labs, podružnico družbe Facebook (po novem podjetja Meta), ki se s polno paro posveča oblikovanju metaverzuma. V podružnico, ki naj bi prihodnje leto ustvarila kar 20 tisoč delovnih mest za inženirje metaverzuma, bo Meta na leto vložila neverjetnih deset milijard dolarjev. Tolikšno investicijo si lahko za zdaj brez težav privošči: vsi njeni produkti – denimo Facebook, Messenger, WhatsApp in Instagram – so lani skupno ustvarili 29 milijard dolarjev dobička.

Potenciala virtualne in obogatene resničnosti sicer ni prepoznal zgolj Zuckerberg – nadaljnjemu razvoju te tehnologije se med drugim posveča tudi korporacija Apple –, a glede na vrtoglavo Facebookovo naložbo je mogoče sklepati, da si Meta prizadeva postati vodilna sila med graditelji virtualnih svetov. »V to vlagamo več energije kot katerokoli drugo podjetje na svetu,« je zatrdil Zuckerberg. Številni dvomljivci opozarjajo, da gre za milo rečeno tvegano naložbo: analitiki iz Ameriške banke (Bank of America) pravijo, da Facebook z gradnjo metaverzuma »tvega uničenje svojega kapitala«, saj bo podjetje »potencialno izgubilo osredinjenost na svojo temeljno poslovno dejavnost«.

Če so skrbi, da je Facebookova preobrazba prenagla, preveč velikopotezna in nepremišljena, upravičene – če je torej napoved metaverzuma pravzaprav začetek Facebookovega padca –, to morda niti ni tako slabo. Čeprav Zuckerberg vztraja, da je Facebookovo temeljno poslanstvo »povezovanje ljudi«, je razvpiti tech velikan v očeh številnih kritikov prej kot »povezovalec« viden kot zlikovec in sokrivec za razkrajanje sodobne demokracije. Facebook kot poligon za širjenje političnih novic in izražanje ideoloških nazorov namreč slovi po dopuščanju, da se po njegovih kanalih širijo lažne novice, dezinformacije in sovražni govor.

Kritiki opozarjajo, da je nenaden premik fokusa podjetja le pretkana diverzija, s katero Zuckerberg skuša pozornost preusmeriti od nedavnih razkritij žvižgačke Frances Haugen.

Spomnimo se, kako je dovoljeval objavljanje vsebin, ki so kršile njegova pravila o sovražnem govoru, če so te vsebine objavljali pomembni politiki, kot je bil Donald Trump. Ko je Twitter prepovedal sponzorirane objave kakršnihkoli političnih vsebin, je Facebook še naprej dovoljeval tudi takšne, ki so očitno lažne. Ne pozabimo, da dopušča, da se na njem razraščajo ne le zasebne, ampak tudi javne skupine, ki se osredotočajo na potencialno nevarne teorije zarote, rasizem, antisemitizem, zanikanje holokavsta, zanikanje podnebnih sprememb in podobno. Odigral je pomembno vlogo pri spodbujanju etničnega čiščenja v Mjanmaru in na njem so se organizirali in mobilizirali goreči Trumpovi podporniki, ki so na začetku leta vdrli v ameriški Kongres. Ne nazadnje – spomnimo se afere Cambridge Analytica.

Če pa pogledamo v nedavno zgodovino Facebookovih spodrsljajev, ne moremo mimo dokumentov, ki jih je žvižgačka Frances Haugen, njegova nekdanja uslužbenka, pred nedavnim razkrila javnosti: ti dokumenti dokazujejo, da se Facebookovo vodstvo dobro zaveda vloge podjetja pri širjenju dezinformacij in sovražnega govora ter pri podpihovanju političnih nemirov, pa tudi vpliva na duševne motnje in nazadujočo samopodobo mladih uporabnikov družabnih omrežij. Marsikdo opozarja, da je nenaden premik Facebookovega fokusa v grajenje metaverzuma le pretkana diverzija, s katero Zuckerberg skuša pozornost preusmeriti od nedavnega razkritja Facebookovih grehov. Morda pa bodo ti kmalu postali nepomembni: pred turobno resničnostjo, ki jo je deloma pomagal skvariti tudi sam Facebook, se bomo preprosto zatekli v idilično računalniško simulacijo in odmislili mrko stvarnost, ki nas obkroža onkraj metaverzuma.