Večni

za +

Življenjski krog.

Večni, ki jih je posnela Chloé Zhao, avtorica oskarjevske Dežele nomadov, so Marvelov optimistični spektakel o koncu sveta, ki bi ga lahko mirno vrteli na kontemplativno-brutalističnem double-billu s filmom Dune. V dveh urah in pol boste preživeli sedem tisoč let – čaka vas kratka zgodovina človeštva. In čakata vas nova kozmologija in nova mitologija, ki ju intonira štikel Time (via Pink Floyd), toda ne pričakujte le dejanj (nenehnih eksplozij, kaosa, trušča), temveč tudi besede – včasih je pač treba od dejanj preiti k besedam. Nebeški Arishem, neke vrste Bog (ki je videti kot prispodoba Velikega poka), je ustvaril Deviante, ki naj bi očistili Zemljo, eliminirali vse plenilce in pripravili teren za človeštvo, toda ko so plenili plenilce, so se tudi sami prelevili v strašne, srhljive, zverinske plenilce vsega živega, zato je Arishem ustvaril še Večne, vsemogočne, angelske, »sintetične« superjunake (nove Maščevalce, Varuhe ipd.), ki naj bi nevtralizirali Deviante.

In Večni – materinska Ajak (Salma Hayek), učiteljska Sersi (Gemma Chan), dvanajstletna iluzionistka Sprite (Lia McHugh), bojevniška Thena (Angelina Jolie), tehnogenialni poročeni gej Phastos (Brian Tyree Henry), manekenski Ikaris (Richard Madden), telepatski Druig (Barry Keoghan), robustni Gilgameš (Don Lee), gluhonema šprinterka Makkari (Lauren Ridloff) in Kingo (Kumail Nanjiani), ki je vmes postal celo bollywoodski zvezdnik (kje pa naj izživi svojo nesmrtnost, če ne v filmih?) – so že sedem tisoč let strah in trepet Deviantov: njihove oči se spremenijo v laserje, njihovi prsti v strojnice, njihova pest postane megatonski udarec, lahko spreminjajo obliko, vsako nevarnost spremenijo v prah, – in če je suša, kamen ali les spremenijo v vodo. In ker so Deviante, ki so videti tako, kot bi skočili iz Warcrafta, že pred časom iztrebili (kot cepiva iztrebijo kužno bolezen), so se razkropili po svetu, tako da zdaj – bolj ko ne inkognito – živijo med smrtniki. A če ste lahko ustavili srhljive, pošastne Deviante, zakaj potem niste ustavili Thanosa ali pa preprečili grozodejstev, ki so se dogajala v zgodovini, vpraša profesor Dane (Kit Harington), Zemljan, Sersi, zdaj učiteljica in njegova ljubezen, pa mu odvrne, da so njihov cilj le Devianti in da se ne vmešavajo v človeške zadeve. In zakaj ne? »Če bi človeštvo sedem tisoč let varovali pred vsemi nevarnostmi, ne bi imelo možnosti, da se povsem razvije.«

Človeštvo je vse svoje potenciale razvilo po zaslugi Večnih, ki svoje brezmejne moči in neizmerne oblasti niso zlorabljali – to je bila njihova misija. Toda ko se Večni – zrcalne podobe človeštva, ki si le domišlja, da je večno – ozrejo nazaj, recimo v Hirošimo, ki jo raztrga atomska bomba, ali v Tenochtitlan, azteško prestolnico, ki jo opustošijo konkvistadorji, se znajdejo v dilemi: kaj če je naša misija napaka? Ali s svojim nevmešavanjem, s svojim neposeganjem v zgodovino – v nasprotju z drugimi Marvelovimi superjunaki – res pomagamo graditi boljši svet? Kaj če človeštvu ne bi smeli pustiti, da se razvije? Ko pa se vsi skupaj ponovno združijo v ogroženi sedanjosti, kjer se »z Zemljo nekaj dogaja«, se jim povsem logično zastavi vprašanje: »Je človeštvo sploh vredno rešiti?« Ali pa ga je treba prepustiti temu, čemur je filozof Blaise Pascal rekel indiferentnost vesolja, levji kralj Mufasa pa »the great Circle of Life«? In povsem očitno je, da se z Zemljo dogaja nekaj strašnega in pošastnega, nekaj res kataklizmičnega in »deviantnega« – potresi razgrajajo, vulkani bruhajo, podnebje se spreminja, ljudi je preveč (namig, da bo človeštvo izumrlo, ko ga bo preveč). In seveda: Devianti se niso le regenerirali, ampak imajo po novem tudi zavest, tako da so nevarnejši kot kadarkoli. Plenilci so neizbežni. Arishem je že davno izgubil kontrolo nad njimi. Ker pa ni hotel izgubiti še kontrole nad Večnimi, jih je ustvaril tako, da se ne morejo razvijati (Sprite se ne more sprijazniti s tem, da ne bo nikoli odrasla). Le spomin jim mora po vsaki apokaliptični Nevarnosti – po vsakem »koncu sveta« – očistiti in izbrisati, saj bi jih spomini na vse tiste grozote in strahote, ki so jih videli v zadnjih sedmih tisočletjih, ubile. Tega ne prenese noben superjunak. Spomini so nevarni, še toliko bolj spomini na kapitalizem – na črno knjigo kapitalizma. In ko nekateri Večni opozarjajo, da huda kriza iz človeštva vedno potegne najboljše, se zdi, da mislijo na Hitlerja, ne pa na kapitalizem, kaj šele na pandemijo covida. (kino)