Toma

Zadnji valček.

Robbie Robertson, član benda The Band, v Zadnjem valčku, Scorsesejevem slovitem dokuju o zadnjem, poslovilnem koncertu benda The Band, pove, zakaj se bodo razšli – ker so na turnejah že predolgo in ker so turneje smrtno nevarne. »Vzele so mnoge velikane. Hanka Williamsa. Buddyha Hollyja. Otisa Reddinga. Janis. Jimija Hendrixa. Elvisa. To je jebeno nemogoč način življenja.« Toma Zdravković (Milan Marić), priljubljeni srbski pevec, kralj narodnjaškega krila nekdanje jugoslovanske estrade, to logiko pervertira: ko ugotovi, da je staknil redko bolezen in da mu je preostalo le še nekaj mesecev, krene na zadnjo, poslovilno turnejo. Zdi se, da hoče umreti v boju.

Potem se začnejo vrteti flešbeki, ki pokažejo, kako je prišel tja, na vrh, kar pomeni, da se pofočkajo na vse wikipedijske poudarke, obenem pa je tudi preveč očitno, da Milan Marić ne poje zares, kar še dodatno poudari vtis, da gledamo nekoga, ki le igra Zdravkovića (glas mu je »posodil« Aco Pejović). To ga nehote distancira. Nas pa tudi. Ironija pa je v tem, da nas 140-minutni film – z vso tisto telenovelistično infarktnostjo (alkohol, hazard, razpad Jugoslavije ipd.), bazarjem nostalgije, številnimi štikli in nekontroverzno inspirativnostjo – sili prav v totalno identifikacijo z likom. (kino)