Film / Spencer

za +

Ali me bodo ubili?

V filmu Grace Monaška se v Monte Carlo pripelje Alfred Hitchcock, ki Grace Kelly (Nicole Kidman), zdaj monaški kneginji, nekoč filmski zvezdi, ponudi vlogo v filmu Marnie. »To bo tvoja življenjska vloga,« dahne. »A se ti zdim nesrečna,« vpraša Grace. »Ne, utrujena,« odvrne Hitchcock. »Boljšega od tega ni,« pravi Grace – in pokaže na stene palače, v kateri živi, toda malce kasneje, ko začne vendarle listati scenarij in ponavljati repliko »Če se me še enkrat dotakneš, bom umrla«, zveni kot Diana (Kristen Stewart), ki v filmu Spencer tridnevni božični vikend leta 1991 preživi v Sandringhamu, kjer je med stenami kraljevske podeželske palače in ledenimi obrazi kraljevske družine videti nesrečna in utrujena, napeta in izgubljena, depresivna in agonična – in če bi se je njen mož, princ Charles (Jack Farthing), še samo enkrat dotaknil, bi umrla. Itak se ločujeta – Charles si je že omislil drugo žensko. Ko si je drugo žensko omislil kralj Henrik VIII., je dal svojo ženo, Anne Boleyn, obglaviti.

In Diana, po malem ženska pod nadzorom, po malem ženska na robu živčnega zloma, po malem razočarana gospodinja, ki svoji asistentki reče, »Zdaj pa odidite, rada bi masturbirala«, ima občutek, da jo hočejo obglaviti (»Ali me bodo ubili?«). Tudi halucinirati začne, a vsak njen gib v tem disfunkcionalnem, morastem, travmatičnem, toksičnem okolju – tem kronskem dragulju regresivne tradicije in patriarhalne politike (»Tu obstaja le en čas. Tu ni prihodnosti. Preteklost in sedanjost sta ista reč,« pravi sinovoma) – je protest, s haluciniranjem, samopoškodovanjem, poziranjem in masturbiranjem vred. Privilegiji so past, ogrlica je zanka, palača pa gotska hiša strahov, perverzija, Manderley, hotel Overlook. Diana, najbolj objektivirana ženska na svetu, od katere niso pričakovali le, da bo robot, ampak da bo to tudi brezhibno odigrala, je kot kraljica Anne v Lanthimosovi Najljubši – od ljudi terja, da jo gledajo, obenem pa kriči: »Kako si me drznete gledati! Zaprite oči!« Film Spencer, remiks teatra absurda, stepfordske verzije Pepelke, trilerja preživetja, dekonstrukcije kulture slave, reimaginacije Rosemaryjinega otroka in nadaljevanja Jackie, je tako smrtno resen, da deluje komično, in tako ironičen, da deluje tragično. (kino)