N'toko

N'toko

26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Žive meje

Saj veste, da je v slovenskih rekah in gozdovih umrlo več beguncev kot v beloruskih?

Lažni humanizem

Zadnje tedne je bil pogled slovenskih medijev znova usmerjen v tragične podobe begunskih množic. Politiki spet paničarijo o migrantski krizi, desničarji kričijo o koncu evropske civilizacije, humanitarne organizacije zbirajo topla oblačila. Koliko let je že, odkar so se nam begunci nazadnje zdeli vredni pozornosti? Zakaj so se nenadoma vrnili na naslovnice? In zakaj se je to zgodilo v oddaljeni Belorusiji, ki je vse prej kot vroča destinacija za begunce? Ta vprašanja si velja postaviti predvsem zato, ker je Slovenija že leta v neposrednem stiku z večjo begunsko krizo kot Belorusija, a se ta tema nikoli ne prebije na radar kakega urednika.

Mar ni nenavadno, da pri vseh sodobnih informacijskih virih povprečen Slovenec ne ve ničesar o desettisočih beguncih, ki jih je Slovenija v zadnjih letih prestregla in ilegalno vrnila na Hrvaško? Zagotovo ne ve, da je v slovenskih rekah in gozdovih umrlo več beguncev kot v beloruskih. Povprečen Slovenec tudi ni nikoli videl spektakularnega nasilja hrvaških policistov nad begunci, čeprav se to odvija komaj lučaj stran od njegovega doma. Ne pozna razvpitih mučilnih metod pri vračanju beguncev v BiH – pretepanja, lomljenja rok, plavanja v ledenih rekah, streljanja, posilstev s palicami … Niti ne ve, da so le 100 km od naše meje nehumana taborišča, kjer ljudje preživljajo hude zime brez ogrevanja, hrane ali sanitarij. In ne ve, da je kljub epidemiji teh ljudi v BiH in v Srbiji vsaj 12.000, vsaj 65.000 pa jih je ujetih v Grčiji, kjer ljudje umirajo v brutalnih otoških taboriščih. A vse od leta 2016 boste zaman iskali naslovnice, ki bi javnost seznanjale s humanitarno krizo na našem pragu. Ljudje se zato danes čudijo prizorom iz Belorusije, ne vidijo pa enakih razmer pred lastnim nosom.

Naša neinformiranost nikakor ni naključna, pač pa je del strategije boja proti migracijam. Po letu 2015, ko so begunci dosegli odprtje humanitarnega koridorja skozi Balkan, je bila proti njim sprožena srdita ofenziva EU. Milijarde evrov so šle v roke držav na schengenskih mejah, Grčiji, Hrvaški, Sloveniji in Madžarski, da so oborožile svoje policiste za lov na migrante, jih odrinile v skrite vukojebine na obrobju EU in vzpostavile zastrašujoče humanitarne razmere, kakršne trenutno vladajo na Balkanu. Evropske »vladavine prava« so pogledale stran pri kršitvah človekovih pravic in dovolile lokalnim samodržcem, da z begunci ravnajo, kakor jim poželi srce. Seveda pa voditelji »naprednih držav« tega niso mogli povedati svojim volivcem – za svoje humanitarne zločine so morali poiskati drugega krivca.

Zato so si izmislili prikladno medijsko zgodbo: »Ne borimo se proti beguncem, ampak proti hudodelskim združbam, ki varajo migrante z lepimi zgodbami o Evropi in jih potem za velike dobičke tihotapijo čez meje!« Če begunci trpijo, je to zaradi tihotapcev. In če uničimo tihotapce, bo magično izginilo tudi vse trpljenje. Krivec za humanitarne krize je bil z evropske strani preslikan na nekega tujega zlikovca, ki manipulira z množicami. Policija je izvedla udarne medijske kampanje in akcije »lova na trgovce z ljudmi«, s katerimi so ulovili tudi domišljijo javnosti. Mediji so z veseljem povzemali to fantazijsko sliko sveta, ki nas odrešuje kakršnegakoli resnega razmisleka. Ni se več govorilo o vzrokih migracij, o vojnah, o kolonialnem izkoriščanju, o humanitarni odgovornosti EU, ampak le še o tihotapcih. Begunci niso bili več samostojni ljudje, ki so jih razmere prisilile v tvegano odločitev, ampak so postali nemočne figure v rokah zloveščih lutkarjev, ki jih »silijo čez mejo«. Naša vest je bila pomirjena in nobenega razloga ni bilo, da bi na naslovnice dali še kakega begunca, razen kadar policija »razbije hudodelsko združbo«. Tako je desettisoče ljudi, ki v borbi za boljše življenje umirajo v gozdovih po Balkanu, izginilo iz naše zavesti.

Preslikava krivde je bil tako uspešen medijski trik, da so se ga evropske oblasti odločile uporabiti tudi v zunanjepolitičnih bojih. Ko so se na mejah s Poljsko začeli pojavljati begunci, se je EU odzvala isto kot vsakič: z brutalno silo je odrinila premražene ljudi nazaj čez mejo, da ne bi mogli v Evropi uveljavljati pravice do azila. A tokrat trpljenja niso prikrivali, ampak so nam ga celo potiskali pred oči. Jasno, za »humanitarno krizo« so imeli priročnega krivca, hudobnega lutkarja, na katerega lahko zvalijo katastrofo – mesto prevarantskega trgovca z ljudmi je tokrat zasedel Aleksander Lukašenko. Ta naj bi, tako kot pred njim balkanski tihotapci, »zvabil migrante v Evropo« in jih »silil čez mejo«. Ubogi Evropi naj ne bi preostalo drugega, kot da diktatorju napove vojno. Tako je nekaj tisoč bosih in neoboroženih ljudi dalo članicam Nata izgovor, da stopnjujejo sankcije in vojaške aktivnosti proti vplivnemu območju Rusije.

Spektakel na poljski meji se je znašel na slovenskih naslovnicah izključno zato, ker to koristi evropskim geopolitičnim interesom. Nikakršne zveze nima z begunci in njihovim obupnim položajem. Če bi koga v EU zanimala humanitarna kriza, bi jo instantno rešili tako, da bi nehali pretepati begunce in jim dovolili uveljaviti pravico do azila. Poleg tega pa bi lahko sile Nata prenehale uničevati njihove države in jih terorizirati z ekonomskimi sankcijami. A namen seveda ni rešiti humanitarne krize, pač pa jo izkoristiti za kazanje mišic Rusiji. Medtem pa evropsko izživljanje nad nedolžnimi ljudmi, nad ženskami in otroki, spominja na izraelsko obstreljevanje palestinskih civilistov – njihove žrtve vedno služijo kot dokaz krutosti nekoga drugega: »Vidite, kako zloben je Hamas, ko nas sili, da moramo streljati na otroke! Kakšna sprevrženost!«

Lukašenkovemu režimu lahko očitamo marsikaj, a stvari je treba postaviti na svoje mesto: članice Nata niso napadene, ampak so napadalke. Niso nosilke miru, ampak destabilizacijska sila. In niso rešiteljice beguncev, ampak glavne povzročiteljice migracij. Belorusija, katere greh je, da ne izvaja krutega mejnega režima Trdnjave Evrope, je deležna hudih sankcij. Hrvaška, ki ga izvaja z živalsko okrutnostjo, pa bo nagrajena s članstvom v schengenskem klubu. Ena država je na naslovnicah, o drugi pa mediji skrivnostno molčijo. Nevidno trpljenje beguncev na balkanski poti je dokaz, da evropske oblasti zanima le tisto trpljenje, ki ga lahko unovčijo za svoje interese. Ne le, da povsod na svoji periferiji ustvarjajo humanitarne grozljivke, hočejo nam tudi narekovati, katerega od njihovih horor šovov naj gledamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.