Moralna zmaga, nič več

Vrnimo se za leto in pol v preteklost, natančneje v tisti sončni petek, ko so lanskega 19. junija popoldne pred parlamentom brali slovensko ustavo, tudi tisti njen člen, ki določa pravico do mirnega zbiranja in javnega zborovanja. Bil je to čas začasnega umika epidemije, hkrati pa tudi čas, ko je policija ljudi neusmiljeno kaznovala zaradi nepomembnih kršitev. Recimo zaradi tega, ker je nekdo nosil transparent z napisom »Smrt janšizmu«, ali zato, ker je nekdo s kredo po asfaltu pisal politične slogane.

Devetnajstega junija so nekateri posamezniki, kulturniki in intelektualci pred parlamentom mirno brali ustavo, policija jih je najprej pozivala, naj se razidejo, potem pa jim je zagrozila z uporabo prisilnih sredstev. Njihov greh naj bi bil v tem, da niso upoštevali navodil pooblaščene uradne osebe, ki jim je ukazala, naj se razidejo. Policija je tisti dan brez prave varnostne potrebe ogradila trg pred parlamentom in v ograjo ujela ljudi, oblast je dobesedno ločila od ljudstva.

Eden izmed bralcev ustave je bil Andrej Rozman Roza, pesnik in kulturnik. Ker je pred parlamentom bral ustavo in nekaj časa ni poslušal policijskih ukazov, so mu policisti izrekli globo v višini 333,83 evra, on pa se je obrnil na sodišče. Petnajstega oktobra, odločba sodišča je postala javna te dni, je ljubljanska okrajna sodnica Vida Vidic Damjanovič razsodila, da se prekrškovni postopek zoper Rozo ustavi in da stroške postopka krije država.

Osemnajst dni po preletu letal se je torej Roza pred parlament pripeljal s kolesom. Policisti so okoli njega ravno postavljali ograjo in Rozi dovolili, da gre mimo. Sredi trga se je usedel na zložljivi stolček in začel brati ustavo, ni bil sam, saj so prihajali še drugi. Po približno 20 minutah so policisti zbrane pozvali, naj se umaknejo, saj naj bi bilo zbiranje pred parlamentom prepovedano.

Policisti Rozi niso želeli pojasniti, zakaj je pred parlamentom prepovedano branje slovenske ustave, le grozili so mu s plačilnim nalogom. Ko mu je eden od policistov navrgel: »Roza, to je zadnje opozorilo, sicer te bom moral odvleči in še kaj nehote strgam,« je ograjeni prostor zapustil sam. Nekateri drugi so kasneje storili enako, nekatere pa je policija dobesedno odnesla izpred parlamenta. Policisti so na sodišču v svoj zagovor povedali, da so ograje postavili za varovanje parlamentarne stavbe. Rozo so kaznovali, ker naj bi se bil pri izpolnitvi njihovega ukaza preveč obotavljal.

Sodnica se je sicer strinjala, da Roza na začetku ni upošteval ukaza uradne osebe, a je hkrati ugotovila, »da gre za prekršek neznatnega pomena«. Roza je namreč na Trg republike prišel pred dokončno ograditvijo, ograje ni prestopil samovoljno, s svojim ravnanjem ni ogrožal varovanega objekta, prostor pa je zapustil sam. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi to, »da je pravica do zbiranja in združevanja ena od temeljnih ustavnih pravic«.

Velika zmaga za Rozo? Zmaga za protestniško gibanje, za zagovornike demokracije? Niti ne.

Za to trditev je več razlogov: prvič, tistega dne naj bi bilo oglobljenih več ljudi, vsi se niso obrnili na sodišče, nekateri naj bi bili globo tudi plačali, spet drugi pa od policije niso dobili obvestila o prekršku. Drugič, sodišče se ni spustilo v argumentirano presojo (pravzaprav se je s policijo strinjalo), ali je bilo zavarovanje parlamenta primeren varnostni ukrep, upravičljiv in sorazmeren, ali pa je policija z zaprtjem trga ustrahovala ljudi. In tretjič: odločitev okrajne sodnice ni prva odločitev pravne veje oblasti, ki ne prikimava represivni politiki. A oblast se za to ne meni. Napotkov, priporočil in zahtev sodne veje oblasti ne upošteva. Zanjo so sodniki »največji epidemiologi«, protestniki pa tisti, »ki širijo virus«.

Najlaže je kazati s prstom na druge. Malo teže pa se je zazreti v ogledalo in v njem opaziti spačeno podobo velikih borcev za demokracijo in samostojno Slovenijo.