The Power of the Dog

Pogubnost mitov.

Ko se Phil Burbank (Benedict Cumberbatch), nemirni kavboj z divjega zahoda leta 1925, lastnik velikega ranča, zazre v prečudovito hribovje Montane (sicer posnete na Novi Zelandiji), se njegov obraz ne spremeni – pošastna mešanica resentimenta, prezira, zariplosti, mraka, sadizma in jeze je njegov modus vivendi. George (Jesse Plemons), njegov brat, je pravo nasprotje, umit, obrit, vljuden, uglajen in prijazen, toda ko se nepričakovano poroči z Rose Gordon (Kirsten Dunst), ovdovelo pianistko z občutljivim, artističnim sinom (Kodi Smit-McPhee), in ko ju pripelje na ranč, odpre vrata pekla – iz Phila bušne vsa toksičnost. Svojo grobost, krutost in žaljivost le stopnjuje, kot da je Rose ubila tisto, kar mu je bilo najdražje – divji zahod, čarobno utopijo, v kateri so bili moški junaški, svobodni, privilegirani in srečni. Phila, prepričanega, da lahko vidi to, kar je skrito, dobesedno raznaša od nostalgije po teh časih, tej mitologiji in predvsem Broncu Henryju, svojem že davno umrlem mentorju, zadnjemu »pravemu« kavboju, legendi divjega zahoda, ki ga je izmojstril v tem »načinu« življenja, tej »možatosti« – in tej toksičnosti.

The Power of the Dog, prvi film Jane Campion po dvanajstih letih, ne pušča nobenega dvoma: nostalgija je nevarna. Nekaj represivnega, nasilnega, zatiralskega, patološkega je v njej. Prežeta je s prerijsko toksičnostjo, ki moškim v času gibanja #MeToo tako podaljša obraze, da so videti kot žrtve posttravmatskega stresnega sindroma. Kot Phil Burbank. Moral bo pozabiti Bronca Henryja, mamljivo »moč psa« in toksične mite, ki so ga formirali in požrli. (Netflix)