Lustracija šolnikov

Združena pedagoška stroka – predstavniki Skupnosti vrtcev Slovenije, Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, Pedagoškega inštituta, Slovenskega društva raziskovalcev na področju edukacije, Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti – je pretekli petek protestirala proti spremembam šolske zakonodaje, ki jih predlaga vlada. Tudi proti uvedbi novega izobraževalnega cilja »vzgajanje in izobraževanje s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah«, ker ni skladen z veljavnimi izobraževalnimi cilji, ki zagotavljajo primerno izobrazbo vsem, ne glede na rasno, etično ali versko pripadnost, in zagotavljajo laičnost javnega šolstva.

Na to svarilo se je odzvalo nekaj deset predavateljev na zasebnih (desnih) fakultetah in njihovih somišljenikov. »Pedagoška stroka, ki temu nasprotuje, očitno ne razume svojega poslanstva v demokratični in pravni državi. Kot taka torej ni pedagoška in še manj stroka,« so med drugim zapisali pisci pisma, od katerih so se mlajši izobraževali prav v skladu z veljavnim zakonom, ki izobraževalne cilje (med katerimi ni dajanja prednosti enemu cilju, točneje utrjevanju slovenske kulture in evropskih vrednot) določa že od leta 1996. »S pristopom, kot ga danes zagovarjajo predstavniki pedagoške stroke, narodne samobitnosti in slovenske državnosti v Evropski uniji ne bi dosegli nikoli. Prav tako pa ta pristop ogroža same temeljne vrednostne predpostavke za obstoj slovenske države v prihodnosti. S tako šolo in takimi šolniki je slovenski narod dobesedno obsojen na izumrtje, slovenska demokracija pa na potop, ki se je v veliki meri že začel,« še pišejo pisci pisma.

Težko bi rekli, da imajo prav. Voditelji in pripadniki slovenskega naroda, ki so dosegli »narodno samobitnost«, ki jo (šele) v osamosvojitvi in članstvu v EU vidijo podporniki vlade, podpisniki pisma, so se izobraževali še v času pred osamosvojitvijo. V času, ko je šola navkljub drugačni politični ureditvi veljala za avtonomno in vključujočo. In čeprav med izobraževalnimi cilji ni dajala posebne prednosti slovenstvu in evropskim (domnevno na krščanstvu temelječim) vrednotam, je slovenski narod dobro pripravila za dosego zgodovinskega cilja lastne državnosti. Če šolstvo že v času Jugoslavije ni bilo razlog za izumrtje naroda, potem tudi takšno, kot ga poznamo danes, gotovo ne bo, ampak očitno prej nasprotno.

Imajo pa pisci pisma v nečem vendarle prav. Slovenska demokracija je zadnje čase ogrožena. Tega ni videti le od znotraj, ampak tudi od zunaj. Slovenija je v številnih pogledih, tudi glede odnosa do demokratičnih vrednot in človekovih pravic, vse od osamosvojitve uživala zmeren ali celo velik ugled v evropski in širši mednarodni (politični in siceršnji) javnosti, pod sedanjo vlado pa se je to spremenilo.

Pravzaprav je domoljubno-nacionalistično pismo samo po sebi najlepši dokaz, zakaj se splača boriti za strokovno in od politike neodvisno javno šolstvo.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>