Film / Spider-Man: Ni poti domov

Tiranija ponudbe in povpraševanja.

V filmu Yesterday nenadoma vsi pozabijo, da so kdaj obstajali Beatlesi – v novem Spider-Manu, Ni poti domov, pa si Peter Parker (Tom Holland) zaželi, da bi vsi pozabili, da je Spider-Man. V prejšnjem Spider-Manu, Daleč od doma, je namreč Mysterio (Jake Gyllenhaal) razkrinkal njegovo skrivno identiteto, tako zdaj vsi vedo, kdo je, česar pa sam noče, zato dr. Strangea (Benedict Cumberbatch) pozove, naj ljudi s svojimi »čudežnimi« močmi tako uroči, da bodo pozabili, kdo je.

Dr. Strange to sicer naredi, a se potem zgodi to, kar se običajno zgodi, ko kdo s časovnim strojem odpotuje v preteklost, da bi spremenil prihodnost – realnost se strga, čas se zlomi, dimenzije se pomešajo, ta krasni novi svet pa postane popolna afirmacija kapitalistične logike ponudbe in povpraševanja, saj ga »magično« – oh, ker so algoritmi pokazali, da si feni to želijo! – preplavijo vsi protagonisti in antagonisti franšize, potemtakem oba prejšnja Spider-Mana (Tobey Maguire & Andrew Garfield) in vsi veliki negativci, Zeleni škrat (Willem Dafoe), Doktor Octopus (Alfred Molina), Electro (Jamie Foxx) in Kuščar (Rhys Ifans). Ni časovne zanke, ki bi lahko ustavila kapitalizem. Ja, katastrofe ga le še podžgejo. Naredijo ga še ekscesnejšega. Ni poti domov je korporativni film – gladek, sladek, dinamičen, dolgočasen produkt zbirke podatkov. (kino)