»Turški državljani«

Odkar je pred petimi leti Slovenija na meji s Hrvaško začela postavljati rezilno žico in panelne ograje, je prečkanje meje za begunce postalo nevarno. V mejnih rekah se je utopilo že skoraj 20 ljudi, zadnja med njimi desetletna deklica Rahime, ki jo je reka odnesla iz materinih rok. Šlo je za turške državljane, je sporočila policija.

Eden od razlogov, da je in bo na evropskih mejah vedno več turških državljanov, je, da od »turškega gospodarskega čudeža«, s katerim si je med prejšnjo svetovno gospodarsko krizo predsednik Erdogan »kupoval« volitve, ni ostalo veliko. Gospodarska kriza se v Turčiji poglablja že tretje leto zapored, ostali sta le še režimska represija in avtoritarnost. V preteklosti je dober gmotni položaj povprečnega turškega državljana nadomeščal manko svobode in demokracije, zdaj pa ni več tako. In seveda, zadnji v vrsti so v tem primeru kot vedno turški Kurdi, ki so že tako v dokaj brezpravnem položaju. Zato so tudi prvi med tistimi, ki želijo zapustiti državo. Med turškimi državljani, med samskimi moškimi in tudi med družinami, ki jih prestreže slovenska policija, prevladujejo Kurdi.

Bolj lokalno pogojen in aktualen razlog, zakaj je v Sloveniji nekaj več beguncev iz Turčije, je po naših podatkih to, da hrvaške oblasti pogosteje ne želijo več prevzemati odgovornosti za družine z otroki in zavračajo njihovo vrnitev, za katero se odloči slovenska policija, zato te družine pristanejo v Sloveniji. Tu ne ostanejo dolgo, pač pa poskušajo doseči kako drugo (zahodno)evropsko državo.

Če je v očeh kakega bolj razsvetljenega zanikovalca begunske krize še logično, da begunci zaradi nasilnih varnostnih organov nočejo ostati na Hrvaškem, sledi vprašanje, zakaj ne želijo ostati v Sloveniji. Odgovor je preprost, ker ta v širšem smislu za begunce ni prav zelo varna država. Urša Regvar iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij pojasnjuje, da ljudje odhajajo iz različnih razlogov: »Jasno je, da če je dostop do države težak in moraš večkrat poskusiti, da sploh lahko vložiš prošnjo za mednarodno zaščito, ljudje nimajo želje, da bi v taki državi ostali. Drugi razlog je, da v Sloveniji zaradi majhnega števila tujcev ni diaspor, s katerimi bi se lahko povezali. Poleg tega imajo ljudje na begu informacije, kakšni so v posamezni državi azilni postopki, koliko časa trajajo, kakšne so možnosti za pridobitev begunskega statusa.«

V Sloveniji so ti postopki dolgi in negotovi, poleg tega, še pojasnjuje Urša Regvar, »Slovenija pogosto uporabi takšno taktiko, da ko pride več prosilcev iz neke države ali z nekega območja, najprej ministrstvo za notranje zadeve izdaja zavrnilne odločbe in počaka odločitve sodišč in šele potem izdaja pozitivne odločbe, če to izhaja iz sodnih odločb. Tako je bilo z afganistanskimi prosilci, pa tudi eritrejskimi, ki so prihajali po zaključenem programu relokacije beguncev, in tudi s Kurdi.«

Gotovo pa pri odločitvi, ali ostati ali oditi naprej, ne pomaga to, da v Sloveniji že skoraj dve leti prosilci za azil, razen na papirju, večinoma nimajo dostopa do učinkovite brezplačne pravne pomoči.