Živel kralj!

Slovenija je tako polarizirana, da človek, ki voli SDS, sploh nikoli v življenju ne sreča človeka, ki voli Levico (ali SD ali LMŠ). In če bi Janša naslednje parlamentarne volitve izgubil, bi svoje volivce zlahka prepričal, da so bile volitve ukradene. Rekel bi le: poznate koga, ki je volil Levico? Volivci bi vzkliknili: Saj res! Nikogar ne poznamo! Nihče ni volil Levice! Volitve so bile ukradene!

A če bi se to zgodilo, bi lahko rekli, da je posneto po resnični zgodbi. To se je namreč zgodilo v Ameriki. Tudi Amerika je tako polarizirana, da človek, ki voli Trumpa, sploh nikoli v življenju ne sreča človeka, ki voli Bidna. Zato je tudi človek, ki voli Trumpa, prepričan, da ljudi, ki volijo Bidna, sploh ni. In zato je Donald Trump, ki se je materialno okoriščal s predsedniško funkcijo, demoniziral demokracijo in medije, slavil rasiste in naciste, pozival k aretaciji političnih nasprotnikov ter napihoval svoj kult osebnosti (»Kdo je zdaj banana republika?« so spraševali latinskoameriški mediji), po lanskem volilnem porazu svoje volivce tako zlahka prepričal, da je zmagal in da mu poskuša Biden zmago zdaj ukrasti. Kako naj bi zmagal Biden, če pa ne poznajo nikogar, ki bi ga volil? Poznajo le takšne, kot so sami.

Ergo: volitve so bile ukradene. To je bila velika laž, ki jo je Trump vneto in vztrajno in bučno ponavljal. Če je tvoja laž dovolj velika, je učinkovita. Če je dovolj učinkovita, zgrabi. Kot je rekel Joseph Goebbels, Hitlerjev minister za propagando: »Če laž ponavljaš dovolj dolgo, ji ljudje nazadnje verjamejo.« Ja, Trump, ki je Janšo učil govoriti (»globoka država«, »močvirje« ipd.), je z njo mahal, kot da je ameriška zastava, obenem pa ponavljal, da so glasovi »skrivnostno« izginili. Vsekakor, dobil

bi jih več, a so številni njegovi volivci žal lani umrli – vzel jih je covid. Prepričani so bili, da covid ne obstaja. Preveč so verjeli Trumpu. In tu je šlo res za vero – ne glede na to, kaj je rekel ali storil, so mu volivci ostali zvesti.

Ko poraza ni in ni priznal, ko je sodišča pozival, naj razveljavijo glasovnice, ko je od volilnih komisij terjal, naj ne overijo volilnih izidov, ko se je obnašal tako, kot da začenja svoj drugi mandat, ko je oviral mirni prenos oblasti, ko je pripravljal puč in ko je potem – z jurišem na Kapitol – v Ameriki storil to, kar so Američani prej počeli v tretjem svetu (Hugo Chávez bi siknil: Trumpu puč ni uspel le zato, ker v Ameriki ni ameriške ambasade!), se je naslavljal na vero svojih volivcev. In prav je imel: kdor verjame, da so bile volitve ukradene (in da belci v tem multikulturnem svetu le še izgubljajo in da so zato upravičeni do svoje etnodržave), bo verjel vsemu – vsaki laži, vsaki fikciji, vsaki teoriji zarote. Zato ne preseneča, da verjamejo, da bo umorjeni ameriški predsednik John F. Kennedy vstal od mrtvih in Trumpu pomagal osvojiti Belo hišo.

Kot je pred leti poudarila danes kultna Idiokracija: reproduciranje idiotizma je v premem sorazmerju z izginjanjem demokracije. Ni kaj, firerja lahko v norosti zasenčijo le njegovi najzvestejši privrženci. Bi morali res spoštovati čustva in mnenja teh vernikov? Bi se morali z njimi res srečati »na pol poti«?

Ironija je kakopak v tem, da je tudi levo od sredine dovolj tistih, ki pravijo, da je resnica nekakšen kompromis med resnico in lažjo, dejstvom in zablodo. Kar je noro: bi res morali paziti, da se rasisti in neonacisti med nami ne počutijo slabo? Bi res morali z njimi iskati skupne točke?