Obračun s sindikatoma

Policijska sindikata za generalnega direktorja policije dr. Antona Olaja, ki ga je neposredno iz svojega kabineta na čelo policije imenoval notranji minister Aleš Hojs, nedvomno pomenita težavo. Policijski sindikat Slovenije in Sindikat policistov Slovenije, ki združujeta praktično vse zaposlene v policiji, namreč generalnemu direktorju očitata nesorazmerno uporabo sile zoper protivladne protestnike, na ustavno sodišče sta (uspešno) vložila predlog za presojo ustavnosti pogoja PC (prebolelost in cepljenje), ki v praksi uvaja obvezno cepljenje za državne uslužbence, in predlog za presojo ustavnosti sprememb policijske zakonodaje, s katero bi si notranji minister uzakonil privilegij, da zamenja vse vodilne kadre v policiji. Zato sta bila predsednika obeh sindikatov, Rok Cvetko in mag. Kristjan Mlekuš, tudi že kaznovana.

Oba predsednika sindikatov sta bila deležna notranjega nadzora. Ker slednji ni pokazal nepravilnosti, jima je Olaj izrekel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi njunih »neresničnih in škodljivih« izjav v medijih. In sicer zaradi izjav, da policijski šefi svoje napake prelagajo oziroma »obešajo« na podrejene policiste, da v policiji »vladata apatičnost in nezadovoljstvo«, da je prisoten strah pred grožnjami z izgubo službe in da je Olaj zlorabil institut opozorila pred odpovedjo, ko je ljubljanske policijske vodje kaznoval zaradi posredovanja proti neonacistični skupini Rumeni jopiči. Ko je bil Olaj pred dnevi zaslišan pred parlamentarno komisijo, ki preiskuje vmešavanje vladajoče politike v policijo, je potrdil, da je poleg tega sam osebno zoper Cvetka in Mlekuša vložil tudi predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja obrekovanja.

Vse to smo v preteklosti že videli. Obstaja pa tudi sodna praksa. Pravzaprav obstaja sodna praksa v skorajda identičnem primeru. Zgodba se je odvijala poleti leta 2016, ko je dr. Marija Javornik Krečič, profesorica na mariborski filozofski fakulteti in predsednica sindikata Univerze v Mariboru, javno kritizirala tedanjega rektorja univerze Igorja Tičarja. Slednji je zoper njo vložil zasebno tožbo zaradi razžalitve, in sicer ker je za časnik Dnevnik v članku z naslovom »Mariborski rektor je nekaj posebnega« izjavila: »Ta problematika bi morala biti v ospredju razprave na senatu, ne pa malverzacije, s katerimi skuša rektor zaobiti zakonske določbe glede prenehanja delovnega razmerja.« In ker je za časnik Večer z naslovom »Moralna kapitulacija univerze« izjavila: »Ob tem pa se zadnji medijsko izpostavljeni primer s komisijo soglasno potrjenega spolnega nadlegovanja, ko se rektor spreneveda in še vedno ne ukrepa, podaja kot dovolj jasen in nedvoumen odgovor o rektorjevem osebnem seksizmu.«

Generalni direktor policije je zaradi javne kritike zoper predsednika policijskih sindikatov izrekel delovnopravni ukrep in vložil predlog za kazenski pregon.

Sodišče je Javornik-Krečičevo pravnomočno, torej na prvi in drugi stopnji, oprostilo vseh obtožb. Sodniki so v sodbi zapisali, da »zakon v primerih, ko gre za zasledovanje legitimnih interesov, načeloma daje prednost svobodi izražanja in izključuje protipravnost tudi zelo ostrih in žaljivih izjav, ki pa jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča in ne zgolj kot napad na osebnost oškodovanca«. Ob tem so dodali, da tudi ni nepomembno, od kod kritika prihaja in komu je namenjena – da jo je torej izrekla predsednica sindikata in je naslovljena na rektorja univerze, torej prvega moža javne ustanove, ki je posledično »absolutna javna oseba par excellence«. Pri tem so se sodniki sklicevali tudi na jasno in obsežno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

Podobnosti med primeroma so očitne. Dr. Anton Olaj kot generalni direktor policije je najvišji predstavnik javne ustanove, celo državnega organa. Poleg tega vodi državni organ izjemnega pomena. Kot tak je nedvomno absolutna javna oseba. Tudi njegova ravnanja kličejo po javni kritiki. Policija je pod njegovim vodstvom postala precejšnja ujetnica vlade ter tako v očeh strokovne in splošne javnosti pogosto izvaja nesorazmerne posege v človekove pravice številnih skupin ljudi, ki motijo največjo vladno stranko. Ne nazadnje je policija v skladu z raziskavo javnega mnenja, ki jo je opravila policija sama, v kratkem času, ko jo vodi Olaj, izgubila skorajda ves ugled v javnosti, ki si ga je mukoma gradila več desetletij. Olajeva kritika, ki sta ju doletela delovnopravni ukrep in kazenski pregon, pa sta, kot v omenjenem mariborskem primeru, predsednika sindikatov. Ta delujeta znotraj organa, ki ga vodi naslovnik tudi nekoliko ostrejših javno izrečenih kritik.