Ignoranca mladih

Pomembna skupina, ki je zaradi novega zagona študentskega dela polepšala zadnje statistike o zaposlenosti v državi – in odhajajoči vladi omogočila novo samohvalo o učinkovitem ukrepanju v epidemiji, so mladi. A to so isti mladi, ki so ob nastopu epidemije zaradi kolapsa študentskega dela in popolne odsotnosti zaposlitvenih možnosti ostali brez svojih dohodkov, omenjena vlada pa jim je v zadnjih 22 mesecih pomagala z vsega tristo evri.

Kaj pomeni tristo evrov, se da zgovorno ponazoriti z enim od aktualnih nepremičninskih oglasov: tristo evrov je deset evrov premalo za plačilo mesečne najemnine, ki jo želi lastnik iztržiti za 20 kvadratnih metrov veliko najemniško študentsko sobo v ljubljanskih Dravljah.

Da so bili mladi, njihove zaposlitvene možnosti in posledično možnost samostojnega življenja z epidemijo nadpovprečno prizadeti, kaže več raziskav, ki so nastale v zadnjih mesecih.

Ekonomist mag. Velimir Bole z Ekonomskega inštituta EIPF je analiziral četrtletne podatke statističnega urada Eurostat o nezaposlenosti mladih in ugotovil, da je bilo v Sloveniji »relativno poslabšanje pri nezaposlenosti in delovni aktivnosti mladih eno največjih v EU«. Podatki zajemajo mlade nezaposlene, ki niso vključeni v nobeno obliko dela, torej ki niso ne v delovnem razmerju in ki ne delajo prek drugih oblik, kot sta denimo študentsko delo ali samozaposlitev.

Podatki kažejo, da je bila v drugem četrtletju 2021 (zadnji podatek Eurostata) brezposelnost mladih, starih od 15 do 24 let, v Sloveniji 15,2-odstotna in torej dvakrat tolikšna, kot je bila v zadnjem predkovidnem četrtletju 2019 (7,6-odstotna). Med državami EU je višjo rast brezposelnosti mladih v omenjenem obdobju zabeležila le Estonija, kjer se je ta zvišala za 128 odstotkov, z 8,5 na 19,4 odstotka, v povprečju držav EU pa se je brezposelnost mladih sočasno povečala za 16 odstotkov. Denimo v Nemčiji je zrasla za 11 odstotkov (s 6,1 na 6,8 odstotka), v Avstriji za 29 odstotkov, na Hrvaškem za 42 odstotkov, na Madžarskem za 12 odstotkov, v Franciji pa se je celo rahlo znižala (z 21,5 na 19,8 odstotka).

Podatki Eurostata za tretje četrtletje za Slovenijo bodo sicer zagotovo ugodnejši, kot so bili za drugo četrtletje. A ponoviti gre, da je bila stopnja brezposelnosti mladih, starih od 15 do 24 let, v predkovidnem obdobju v Sloveniji precej pod povprečjem EU (15,2 odstotka), z okrog osmimi odstotki je bila primerljiva recimo z Nemčijo (6,1), Poljsko (8,0) in Avstrijo (9,4).

Brezposelnost mladih se je od vstopa v EU leta 2004 ekstremno povečala glede na EU samo dvakrat: v letih 2020/21 zaradi covida, pred tem pa pod isto vladno stranko zaradi leta 2012 sprejetega varčevalnega zakona za uravnoteženje javnih financ – Zujfa.

Ekonomist Bole izpostavlja, da se je brezposelnost mladih v Sloveniji od vstopa v EU leta 2004 »ekstremno povečala glede na EU« samo dvakrat: v letih 2020/21 zaradi kovida, pred tem pa zaradi leta 2012 sprejetega varčevalnega zakona za uravnoteženje javnih financ – Zujfa. »V času Zujfa je vlada, pod istim predsednikom kot sedaj, močno zavrla zaposlovanje oziroma vstopanje na trg dela, še posebno v javnem sektorju.« Janševa vlada je tudi v času covida vstop mladih na trg dela dodatno otežila, zlasti s slabo targetirano shemo subvencij za skrajšani delovni čas, ki jo je lansirala v okviru koronskih paketov pomoči. Ta shema je namreč omogočila vključevanje starejših zaposlenih pred upokojitvijo, ne pa mladih začetnikov – pripravnikov.

Povedna je tudi analiza, ki so jo v okviru Slovenskega sociološkega srečanja septembra lani pripravili dr. Miroljub Ignjatović, Jožica Čehovin Zajc in Jasna Mikić Ljubi s Fakultete za družbene vede. Analiza kaže, da je v obdobju med letoma 2019 in 2020, torej v prvem letu epidemije, v Sloveniji skupno število zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom zraslo (za 3,5 odstotka), število nestandardnih zaposlitev pa je upadlo (edina izjema je bilo omenjeno subvencionirano zaposlovanje s krajšim delovnim časom, ki je zraslo za 6,3 odstotka). Podatki zgolj za mlade iz starostne skupine 15 do 24 let pa v istem obdobju kažejo bistveno bolj črno sliko, saj se je število zaposlenih v tej skupini zmanjšalo pri praktično vseh oblikah zaposlitev, in sicer pri zaposlitvah za nedoločen čas za štiri odstotke, pri zaposlitvah za določen čas za kar 20 odstotkov, v nasprotju s splošnim trendom je ta starostna skupina beležila tudi 21-odstotni upad zaposlitev za krajši čas, posebej problematičen pa je bil 27-odstotni upad študentskega dela. To je delo, ki ga skoraj polovica študentov in študentk (44 odstotkov) navaja kot glavni vir dohodkov, in delo, ki opravlja funkcijo pomembnega socialnega korektiva, saj študentom omogoča kritje osnovnih življenjskih stroškov (od študija, nastanitve, prehrane) in blaži socialne razlike, ki izhajajo iz izobrazbenega statusa staršev študentov.

»Ob nesorazmerno najmočnejšem upadu dela v obeh valovih epidemije je študentska populacija v vladnih ukrepih ostala spregledana – prejeli so le dvakrat po enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov. Zato tudi v luči analize interventnih ukrepov ne gre zanemariti dejstva, da so bili mladi najbolj prekarizirana in izključena skupina,« v zaključku opozarjajo avtorji analize. Odločevalce pozivajo, da pri snovanju nadaljnjih protikoronskih in postkoronskih ukrepov mladih (ne le študentov) ne spregledajo in jim omogočijo stabilnejše vključevanje na trg delovne sile. Pri tem v premislek dajejo tudi podatek, da je študentsko delo v letih pred epidemijo opravljalo približno 30.000 mladih, od tega približno ena tretjina s polnim delovnim časom, ki pa so v kar 80 odstotkih prejemali dohodek, nižji od minimalne plače.

Z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi Janez Cigler Kralj (NSi), niso jasno odgovorili, zakaj so bili mladi, odvisni od svojega dela, v koroni spregledani. Sedanja vlada jim namreč v dveh kovidnih letih in porabljenih 1,77 milijarde evrov zgolj za »ukrepe za ohranjanje delovnih mest« ni namenila nobenega specialnega ukrepa, s katerim bi reševala problem njihovega zaposlovanja ali jim zagotovila eksistenco. Edini veljavni ukrep je bil že v predkoronskih letih uveljavljena subvencija za zaposlitev mlajših, ki znaša 208 evrov na mesec in do katere so največ dve leti upravičeni delodajalci, če za nedoločen čas in za 40 ur na teden zaposlijo osebo, mlajšo od 30 let in prijavljeno na Zavodu RS za zaposlovanje.

In kako tako ignoranco države do segmenta mladih pojasnjujejo na ministrstvu? »Ukrepi so se na trgu dela v prvi vrsti nanašali na delavce, samozaposlene osebe in kmete, ki s svojim delom zagotavljajo ekonomsko in socialno varnost sebi in svojim družinam,« odgovarjajo in prepričujejo, da mladim pač so pomagali »s številnimi ukrepi«, pri tem pa poudarjajo (edina) dva: dodatek za dijake in študente, ki delajo z bolniki s covid-19, in omenjeni solidarnostni dodatek, ki so ga študenti in študentke prejeli dvakrat v višini 150 evrov.

POVEZANI ČLANKI:

• Odvzeta možnost ekonomske neodvisnosti