Kako ustaviti fašizem

V zadnji številki Mladine (7.1.2022) nas na naslovnici pričaka spodbuden naslov s podnaslovom: »Kako ustaviti fašizem – ustvariti je treba močno, odločno, množično antifašistično gibanje, ki se mu bodo pridružile vse levičarske, radikalne, socialistične in liberalne stranke«. Kako lepo zvenijo takšni povezovalni apeli, samo škoda, da se pojavljajo komaj zdaj tik pred volitvami, ko nam vsem skupaj že pošteno teče voda v grlo. Zakaj pa k temu progresivne družbene sile niso pozivale prej, pravzaprav ves čas, saj je ideološki antagonizem nekaj večnega? Ali je res verjeti, da bodo takšni občasni manevri obrodili sadove?

A ozrimo se najprej v preteklost, v obdobje neposredno po vstopu v 20. stoletje. Takrat je postajala psihoanaliza tako prodorna, nenazadnje vplivna tudi v drugih znanostih in celo umetnostih, da se je nekaj časa celo zdelo, da se bo na teh temeljih izoblikovala prva paradigma v psihologiji. No, žal se je pripetil zgodovinski zdrs in to zahvaljujoč marksizmu, ki je v psihoanalizi videl le zavajajočo buržoazno znanost. Od takrat dalje je šlo vse navzdol (razen kasnejše kritične teorije družbe), danes se to še vedno vidi v nerazumevanju vloge psiholoških postulatov pri pojasnjevanju širših družbenih fenomenov (npr. ideološke polarizacije, teorij zarote itd.) in pomanjkanju adekvatne politične akcije.

V zadnjih letih sta kognitivni lingvist George Lakoff in psiholog Drew Westen več kot prepričljivo pokazala, kje in zakaj je »levica« manj uspešna v primerjavi z »desnico«. Natanko pri nagovarjanju volilcev s pomočjo afektivno obarvane retorike. Tiste, ki se zasidra v možganske sinapse. Konservativci v zadnjih desetletjih pospešeno lansirajo vse mogoče kognitivne okvirje ali metafore, recimo »globoka država« ali »levi fašizem«, pri nas pred časom znamenite »strice iz ozadja«. Tak dražljaj lahko implicira zelo kompleksno naracijo – da je npr. glavni stric še vedno Kučan, ki ga obdaja konspirološki klan, Janša pa je edini svetli up za dokončno osvoboditev itd., itd. Levičarji pa se po drugi strani preveč zanašamo na racionalno razlago, »objektivna dejstva«. Že kdaj so prihajala svarila, da se naj že enkrat za božjo voljo potrudimo oblikovati ključne metafore in jih potem ponavljamo tisoč in tisočkrat. Preprosta formula torej: afektivno-kognitivni okvir, ki vzbudi eksistenčne motive, potem pa naracijo perpetuirati do nezavesti.

Upati je, da so končno demokratične sile v Sloveniji ozavestile ta problem in da bodo odslej pa do volitev res strateško delovale, kot vojska. Združevanje na antiavtoritarnem polu pestre mavrice različnih političnih ideologij (levih, sredinskih libertarnih, zmerno konservativnih in zakaj pa ne tudi radikalnih, kot je recimo gibanje Zdrava družba) s skupnim imenovalcem, vojne proti janšizmu (fašizmu). Poudariti je treba, da si nikakor ne gre nakopati še dodatne preglavice: poleg »levo«, »desne« polarizacije, še razklanosti na cepilce in anticepilce. Za preživetje slovenskega naroda gre: prevladujoči antijanšizem proti osamljenemu janšizmu (morda bi bila to primerna kognitivna formula)! V tem kontekstu gre razumeti tudi poziv k nenapadanju, razglasitev premirja vsaj do volitev pri vseh antiavtoritarnih političnih akterjih. In upati je, da bo takega »čistunstva«, kot smo mu bili zadnjič priča v Studiu City, ko je Štefančič ekologe iz Vesne dobesedno pribil na pranger, ali pa kasneje Miheljak v Mladini, vsaj iz strateških razlogov, zaenkrat konec. Ker, kako se povezovati, če si obenem streljamo v (»levo«) koleno? Zato cenjeni intelektualci, puško v kot!