Krik

za

Ni zajebancije z otroki serijskih morilcev.

Krik, nadaljevanje – in reboot – Krikov, ki jih je med letoma 1996 in 2011 posnel Wes Craven, ne skriva: film ti lahko reši življenje. Začne se kot originalni Krik: v veliki, prostorni, labirintni, lepo razsvetljeni malomestni hiši se dekle, tokrat Tara Carpenter (Jenna Ortega), oglasi na telefon. Najprej misli, da je njena prijateljica, Amber (Mikey Madison), a se izkaže, da je to (spet) psihopat, ki jo začne zlagoma zastraševati, mučiti in terorizirati s filmskimi vprašanji, malim filmskim kvizom, vezanim na grozljivko Stab (Krik).

Tara, cinefilska verzija Šeherezade, ve, da jo lahko rešijo le pravilni odgovori, toda na tretje vprašanje – kdo je morilec v Stabu? – odgovori narobe: ne ve namreč, da sta morilca dva. Poleg tega tudi ne pozna temeljnih pravil grozljivke: »ne se ločiti«, »ne oglasi se na telefon«, »zbeži iz hiše«, »vedno je vse povezano z začetkom« in »vedno sta dva morilca«. Gibanje #MeToo bo zvilo, ko bo videlo, kaj potem s Taro počne maskirani psihopat, a čudežno preživi – psycho jo je napadel le zato, da bi nazaj v Woodsboro – patološko skupnost, prepojeno z neporavnanimi računi, travmami in družinskimi skrivnostmi – zmamil njeno starejšo sestro, Samantho (Melissa Barrera), ki je Woodsboro in novo normalnost »za vedno« zapustila, ko je v skrivnem dnevniku svoje matere prebrala, da je njen oče v resnici Billy Loomis, eden izmed dveh serijskih morilcev iz Staba (no, Krika), itak posnetega po resnični zgodbi. Ne, ne moreš zbežati iz filma.

Imamo veliko definicij generacije Z, toda Krik ponudi najizvirnejšo: generacija Z – to so otroci serijskih morilcev! Otroci tisočih psihopatov! Otroci, ki so jih vzgajale in formirale divje, krvave, odbite grozljivke in gnusljivke. To so otroci, ki imajo svojega notranjega psihopata. Samantha, njen fant Richie (Jack Quaid), njeni prijatelji ter preživelci iz Stabov/Krikov, šerif Dewey (David Arquette), reporterka Gale (Courteney Cox) in Sid (Neve Campbell), skušajo ugotoviti, kdo je ta toksični Ghostface, »kreten z masko«, toda pravilnega odgovora na vprašanje, kdo je morilec in kdo je naslednji, ne iščejo s pomočjo klasične detektivske metode, temveč s pomočjo notranje logike sequelov in prequelov. Naslednja žrtev bo ta punca, ker je »prešibka za našo franšizo«! Toda: kaj če samo zavlačuje zaradi napetosti? Ta punca je »preveč dolgočasna, da bi bila morilka«? Toda: kaj če je njena dolgočasnost le finta, trik, twist? Narediti je treba nekaj, česar v tej situaciji nikoli ne naredijo! Toda: kaj če je to le past? Krik je metametafilm: film o Hollywoodu, ki je tako neizviren, da mu morajo »nove materiale« in »sveže ideje« – kri, trupla, pokole, klavnico – zrihtati feni. Nič ni toksičnejšega od fenovstva. Nič ni pošastnejšega od fenovskih fikcij. A vendar ti film lahko reši življenje – eni izmed protagonistk prvi Stab/Krik krikne, naj se obrne, saj za njo stoji maskirani morilec. Pazi! Obrni se! Zaklal te bo! (kino)