The Weeknd: Dawn FM

+ + +

Morda vam gresta na živce njegov falzet in retronostalgični zvok, toda Kanadčan Abel Tesfaye upravičeno spada med bolj čislane pop obraze našega časa. Pri 31 letih je prodal več kot 75 milijonov albumov, doživel vse mogoče uspehe na Billboardovi lestvici in nastopil na Super Bowlu. Avtor himne pandemije Blinding Lights (2,7 milijarde predvajanj na Spotifyu) ima karizmo pop idola, lomilca src, ljubimca zvezdnic, nepoboljšljivega hedonista in zmernega čudaka, kar ga razlikuje od dobrih fantov à la Sheeran. Je tridimenzionalen milenijski melanholik-eskapist, ki rad opeva prepovedane strasti in amoralni užitek – sluzast in hkrati bad boy, a vselej na neškodljiv, mamicam všečen način.

Po uspehu predhodnice After Hours (2020) se vrača s peto ploščo, na kateri se v trenutku samorefleksije prvič oddaljuje od svoje »jebač« persone. Dawn FM temelji na ideji fiktivne radijske postaje z Jimom Careyjem kot špikerjem, ki nas vodi proti luči na koncu tunela in med komadi deli psevdo-gurujske misli za samopomoč. Gre za igranje z motivom tavanja po vicah, a narativni lok Tesfayevega kesanja in samoiskanja nima večje teže, saj so teksti večinoma pop klišeji, ki se dobro pišejo za uho. Estetsko jedro ostaja hipermoderni sint pop, visokoresolucijski Moroder zvok in klasike 80. let (Thriller), na trenutke pa se sumljivo približamo zvoku dvojca Daft Punk. Ob gostih kalibra Tyler the Creator in Quincy Jones (producent omenjene Jacksonove klasike) ter koproducentih, kot sta Max Martin in Daniel Lopatin, je Dawn FM na papirju vsekakor superalbum, ki bi moral kot plošče kova Let’s Dance (1983) ali Discovery (2001) zatresti temelje popa. V resnici je bližje memu »kultura je obtičala«. Ujeti smo na ekstatični nočni vožnji proti neizbežni jutranji melanholiji, ki nas tik pred zoro preplavi ob spoznanju, da je naša izkušnja le simulacija nekih »boljših časov«.

Kot Matrica Obuditev je Dawn FM spektakel, ki nas obsede prvih 20 minut, preden se na zadnjem sedežu prej omenjenega taksija ob že slišanem izgubimo v mislih. Lahko se strinjamo glede njegove obrtniške spoliranosti in konceptualne ambicioznosti, a po začetnem navdušenju pevec zapade v medlo ponavljanje idej in motivov. The Weeknd nas res zna omrežiti – nekaj prijetno perverznega je v uživanju v njegovi retronostalgiji –, a hkrati nas pesti tesnobni občutek večne ujetosti v pop kanonu, pred katerim ne moremo ubežati. Nekoč je srednji tok navdih iskal v glasbenem podzemlju, da bi ustvaril pop prihodnosti, danes pa srednji tok navdih išče v popu preteklosti, da bi ustvaril pop sedanjosti. Dawn FM je eklatanten primer tega trenda. Naš kulturni čas teče v vse smeri naenkrat – vse je aktualno, nič nikoli ne zastara. V ušesih povprečnega potrošnika popa »sveže« pač nima več iste teže. Zamenjala sta ga »znano« in »preverjeno«. Prav zato bo Dawn FM nedvomno ena od uspešnic leta.