»Drugi na svetu«

Tednik The Economist je v prvi letošnji izdaji razglasil gospodarske zmagovalce in poražence epidemije. Med 23 izbranimi »bogatimi državami« je Slovenijo uvrstil na drugo mesto, za Dansko in neposredno pred Švedsko, Norveško in Čilom. Uvrstitev, ki si jo je kot osebni uspeh takoj pripisal predsednik vlade Janez Janša, se zdi kontradiktorna, v javnosti so zaokrožile izjave, da temelji na netočnih podatkih. Kaj torej dejansko kaže lestvica vplivnega liberalnega tednika s sedežem v Londonu? Ali res razkriva »gospodarske zmagovalce epidemije« in kdo v primeru Slovenije to sploh so: predsednik vlade, slovenska gospodinjstva, podjetja, javne finance, vsi?

Pri Economistu so zmagovalce in poražence med 23 izbranimi državami (merilo izbora ni razkrito, le da gre za tako imenovane bogate države) določili na podlagi petih kazalnikov. Ti so: realna rast BDP, realna rast razpoložljivega dohodka gospodinjstev, rast tečaja delnic oziroma najpomembnejšega borznega indeksa, rast investicij v osnovna sredstva in rast neto javnega dolga v deležu BDP. Upoštevali so gibanje teh indikatorjev med zadnjim četrtletjem 2019, torej obdobjem pred covid-19, in zadnje razpoložljive podatke. Analitiki Economista so države razvrstili po vsakem od petih kazalnikov, končno lestvico pa so naredili na podlagi povprečja uvrstitev vsake od držav.

Že uvodoma gre opozoriti na dve dejstvi. Prvič, da podatek o rasti dolga v članku ni napačen. In drugič: Slovenija je med izbranimi 23 državami, ob upoštevanju izbranih kazalnikov in izbranega načina rangiranja, druga. A nič več od tega – zlasti ne, da je »2. najboljša na svetu po gospodarskem obvladovanju krize v času pandemije«, kot se je glasilo sporočilo vladne stranke SDS.

Kaj pokaže podrobnejši vpogled v analizo Economista? Slovenija je visoko skupno uvrstitev dosegla zlasti zaradi visoke uvrstitve pri dveh kazalnikih, to je pri rasti bruto prihodkov gospodinjstev na osebo in rasti vrednosti delnic.

Bruto prihodki gospodinjstev na osebo so v Sloveniji med zadnjim četrtletjem 2019 in drugim četrtletjem 2021 (zadnji podatek) po podatkih OECD zrasli za 10,1-odstotka. Med izbranimi triindvajsetimi državami je bil po tem indikatorju, ki kaže dejansko razpoložljiv denar gospodinjstev za potrošnjo in varčevanje, boljši samo Čile z 32,7-odstotno rastjo. Vendar pa je bilo ozadje rasti pri Čilu povsem drugačno kot pri Sloveniji. Čile je namreč visoko rast indikatorja dosegel zaradi »vladne politike, da ljudem omogoči zgodnji dostop do njihovih pokojnin«, kot je že novembra lani v sporočilu za javnost opozoril OECD. Čilska vlada je torej ljudem dovolila, da zaradi stisk v epidemiji predčasno dvignejo prihranke iz pokojninskih skladov, po poročanju agencije Reuters so dvigi do septembra lani dosegli že 50 milijard dolarjev. Kaj bo ta dvig za ljudi v Čilu pomenil v prihodnosti, ob upokojevanju, je seveda utemeljeno vprašanje, ki pa na lestvici Economista nima negativne konotacije. Nasprotno: ta dvig prihrankov je Čilu prinesel rekordno uvrstitev pri indikatorju »prihodek v gospodinjstvih na osebo« in ga tudi na končni lestvici potisnil višje med zmagovalce.

V Sloveniji so k rasti tega indikatorja po ocenah sogovornikov, ekonomistov, nesporno prispevali finančni ukrepi države, sprejeti zaradi covid-19, ki so do konca lanskega leta skupaj znašali že 4,79 milijarde evrov. Statistično zaznana 10,1-odstotna rast indikatorja seveda nikakor ne pomeni, opozarjajo sogovorniki, da se je razpoložljivi dohodek zvišal vsem gospodinjstvom ali da se je zvišal vsem enako. Nasprotno; dohodkovna neenakost se je zaradi »heterogenosti vpliva epidemije in ukrepov za njeno zajezitev« najverjetneje povečala, je Banka Slovenije opozorila že v zadnji, oktobra lani izdani publikaciji Gospodarska in finančna gibanja. »Ker so bili na čakanje (kjer so bili upravičeni do nadomestila v višini 80-odstotkov plače, op. a.) pogosteje napoteni zaposleni v dejavnostih s podpovprečnimi plačami, lahko sklepamo, da so se dohodki iz dela najbolj znižali prav zaposlenim z nižjimi plačami. Na drugi strani sta se zaposlenost in povprečna plača v pretežno javnih storitvah, ki se uvrščajo med dejavnosti z nadpovprečnimi plačami, med epidemijo povečali.«

Kaj pokaže podrobnejši vpogled v analizo Economista? Slovenija je visoko skupno uvrstitev dosegla zlasti zaradi visoke uvrstitve pri dveh kazalnikih, to je pri rasti bruto prihodkov gospodinjstev na osebo in rasti vrednosti delnic.

Dohodke v javnem sektorju in posledično potrošnjo višajo zlasti dodatki zaradi covid-19. Po zadnjih podatkih fiskalnega sveta je bilo do konca decembra lani zaposlenim v javnem sektorju skupaj izplačanih 1,03 milijarde evrov dodatkov, ki pomenijo finančno največji posamičen ukrep za zajezitev covid-19. Za dodatke je šla kar dobra petina vsega denarja, namenjenega ukrepom; to je v celoti sposojenega denarja, katerega vračilo in stroški bremenijo prihodnost. Obsežno izplačevanje dodatkov pregleduje računsko sodišče; glavnina, kar 822 milijonov evrov, jih je bila izplačana v lanskem, predvolilnem letu.

»Gre za enkraten, kratkoročen dvig osebne potrošnje, ki ga financira zadolževanje države,« je rast kazalnika z lestvice Economista strnil ekonomist Milan M. Cvikl iz opozicijske stranke SD. Prvi podatki domačega Statističnega urada o bruto razpoložljivem dohodku gospodinjstev v tretjem četrtletju lani kažejo skoraj osemodstotni padec dohodka, v zadnjem četrtletju lani pa je nova pomembna okoliščina postala inflacija, ki zmanjšuje razpoložljiv dohodek in potrošnjo. Decembra je bila medletna inflacija kar 4,9-odstotna.

Drugi indikator, pri katerem Slovenija dosega najboljši rezultat – tretje mesto med triindvajsetimi državami, je rast cen delnic podjetij na borzi. Po podatkih Economista je ta vrednost v Sloveniji v času covid-19 zrasla za 33 odstotkov; višjo rast, več kot 50-odstotno, sta dosegli le Danska in Švedska. Sklepati gre, da je v izračunu upoštevan »benchmark« indeks Ljubljanske borze SBI TOP, katerega vrednost je trenutno že skoraj 40 odstotkov nad vrednostjo s konca leta 2019.

Vendar, kaj rast borznega indeksa sploh pove in komu koristi – zlasti upoštevajoč izjemno plitek slovenski borzni trg in odvisnost indeksa od praktično dveh podjetij v Sloveniji? »Rast cen delnic je med kazalniki z lestvice zaradi plitkosti kapitalskega trga v Sloveniji še najmanj pomembna,« pravi ekonomist Marko Pahor. Indeks SBI TOP namreč vključuje gibanje vrednosti delnic zgolj devetih podjetij, njegovo gibanje pa določata zlasti delnici farmacevtske družbe Krka in energetske družbe Petrol. Njun »ponder« v indeksu je 28,67 in je 22,19 odstotka višji, kot je skupni vpliv vseh preostalih sedmih zajetih podjetij (Telekom, Zavarovalnica Triglav, NLB, Pozavarovalnica Sava, Luka Koper, KD Group in Cinkarna Celje). Krka in Petrol delujeta v panogah, ki jima gre epidemija na roko. Tečaj delnice Krke se je v zadnjih dveh letih zvišal z okrog 73 na 120 evrov. Skupina Krka je v prvih devetih mesecih lani (zadnji podatki) zabeležila največjo prodajo in največji devetmesečni čisti dobiček v zgodovini. Slednji je bil 240,1 milijona evrov in je za 39,6 odstotka presegal primerljiv dobiček predkovidnega leta 2019. Rast delnice in dobička Petrola je pospešila liberalizacija cen naftnih derivatov, ki jo je vlada uvedla oktobra 2020. Za oris: 415 delnic Petrola, ki jih je spomladi 2020 (do)kupil okoljski minister Andrej Vizjak za 120 tisoč evrov, je trenutno vrednih dobrih 216 tisoč evrov. Čisti dobiček skupine Petrol v prvih devetih mesecih lani (91,2 milijona evrov) je za 14 odstotkov presegal primerljivega v predkovidnem 2019.

A ponovno: koga te rasti delajo zmagovalce, kdo jih čuti? Ne nazadnje prebivalci danes plačujemo občutno dražja goriva; k 4,9-odstotni letni inflaciji, ki smo jo imeli decembra lani, so največ, 1,3 odstotne točke, prispevali dražji naftni derivati (dizelsko gorivo se je podražilo za 34,5 odstotka, bencin za 31,8 odstotka). Farmacevtski proizvodi so bili v povprečju decembra lani za 4,4 odstotka dražji kot decembra 2020, kaže inflacijska košarica. Kdo ima torej koristi indikatorja rasti borznih indeksov? »Premožnejša gospodinjstva in finančne institucije, ki imajo v lasti delnice slovenskih podjetij,« komentira ekonomist Igor Feketija. »Večina od rasti delnic nima otipljivih koristi.«

Nekoliko slabše kot pri omenjenih dveh indikatorjih se je Slovenija med izbranimi triindvajsetimi državami uvrščala pri ostalih treh. Slovenski BDP je v 3. četrtletju 2021 za 1,2 odstotka presegal raven pred epidemijo, kar je enako kot grški, nemški pa je na primer še vedno zaostajal za 1,1 odstotka.

Po preseganju predkriznega BDP se Slovenija med izbrano triindvajseterico (z Grčijo) uvršča na deveto mesto, kar seveda ne kaže na neko izjemnost, o kateri nas je doma prepričevala vlada. Številne države so predkrizne ravni BDP dosegle pred Slovenijo; Banka Slovenije je v omenjeni oktobrski publikaciji posebej izpostavila Estonijo, ki je predkrizno raven BDP še z več drugimi državami dosegla že v prvem četrtletju 2021, v analizi Economista pa Estonija denimo ni zajeta.

Tudi pri tem kazalniku, torej rasti BDP, je utemeljeno vprašanje, o katerem segmentu družbe največ pove, ali kaže zvišanje kakovosti življenja gospodinjstev? Tako preizpraševanje kazalnika rasti BDP sicer redno naleti na očitke; na enem od desnih portalov v njem vidijo celo »del širšega programa socialistov, da bi diskreditirali ekonomijo kot znanstveno disciplino in jo bolj približali sociologiji, in to ne raziskovalni, temveč narativni«. A kako »pogojen« kazalec stanja je BDP, zgovorno pove odločitev Banke Slovenije, ki je v omenjeni publikaciji iz prikaza rasti BDP po državah EU izpustila Irsko, ki je sicer beležila rekordno, več kot 20-odstotno rast, s pojasnilom »zaradi močnega vpliva multinacionalk je ne prikazujemo«. Pri Economistu ozadij rasti BDP niso upoštevali; Irsko so zaradi 22,3-odstotne rasti BDP med zadnjim četrtletjem 2019 in tretjim četrtletjem 2021 okronali za zmagovalko v kategoriji, kar ji je zvišalo končno uvrstitev na lestvici (bila je šesta, skupaj s Poljsko).

V to, kaj je pri posamični državi višalo rast BDP, se torej Economist ni poglabljal, posledično pa se ni poglabljal niti v posledice. Pri Sloveniji, ki je rast BDP spodbudila z zadolževanjem in podporo trošenju (dodatki), bo ena od posledic, na katero opozarjajo ekonomisti, visok strukturni primanjkljaj. Evropska komisija Sloveniji za letos in vsaj še prihodnje leto napoveduje celo najvišji strukturni primanjkljaj med evrskimi državami, med 27 državami EU naj bi imela višjega le Romunija. Ta primanjkljaj ekonomisti opisujejo kot »tumor javnih financ«, kar je zgovorno samo po sebi. Uvrstitev na to drugo mesto po primanjkljaju (za Romunijo) utegnemo vsi občutiti bolj kot Economistovo, ki jo v zmagovalne namene politično zlorablja vlada.

Pri indikatorju bruto investicije v osnovna sredstva je Slovenija s 6,8-odstotno rastjo dosegla peto uvrstitev med triindvajseterico. »Investicije so vsaj deloma posledica srečnih okoliščin – globalna kriza, ki jo je povzročila pandemija, je močno zamajala globalne dobavne verige in povzročila selitev proizvodnje nazaj v razvitejše države, med njimi tudi v Slovenijo,« komentira ekonomist Marko Pahor. Dodaja, da so investicijske odločitve sicer dolgoročne narave in da gre morda tudi za dokončanje že prej načrtovanih investicij: »A priznati je treba, da je ukrepom vsaj uspelo ohraniti optimizem na ravni, ki je preprečila prekinitve investicij.«

Drugi indikator, pri katerem Slovenija dosega najboljši rezultat – tretje mesto med triindvajsetimi državami, je rast cen delnic podjetij na borzi. Po podatkih Economista je ta vrednost v Sloveniji v času covid-19 zrasla za 33 odstotkov.

Zadnji, peti indikator na lestvici Economista je rast dolga v BDP od izbruha covid-19. Po dilemah v javnosti, ali je uporabljeni podatek sploh točen, so nam iz Economista pojasnili, da so uporabili podatek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) o letni rasti neto dolga v deležu BDP od leta 2019 do 2021. In ta za Slovenijo kaže rast za 7,4 odstotne točke. Podatek IMF je enkrat nižji od pri nas redno uporabljenega podatka Eurostata, ki pa kaže rast bruto dolga v BDP in se je pri Sloveniji med zadnjim četrtletjem 2019 in drugim četrtletjem 2021 (zadnji podatek) zvišal za 14,4 odstotne točke, to je s 65,6 odstotka na 80,0 odstotka BDP. Kaj je vsebinska razlika? »Neto javni dolg je bruto dolg, to je zadolževanje države, minus povratne investicije države, na primer v posojila ali lastniške deleže. Na primer, država izda za milijardo obveznic, torej se njen (bruto) dolg poveča za to milijardo. Če tako pridobljeni denar razdeli kot enkratno pomoč gospodinjstvom, se neto javni dolg ravno tako poveča za milijardo. Če pa to isto milijardo nameni za posojila podjetjem, v veri, da bodo ta podjetja ta dolg nekega dne vrnila, potem se neto javni dolg sploh ne poveča,« razliko enostavno razloži ekonomist Marko Pahor. Na vprašanje, kateri podatek je primernejši in povednejši, ekonomist Velimir Bole odgovarja: »Če omenim, da EU v svoji osnovni direktivi (Maastricht) pogojuje vstop v EU z bruto dolgom širše države (ta ne sem presegati 60 odstotkov BDP), ali pa da je bruto dolg eden od ključnih indikatorjev makroekonomskega tveganja, mislim, da je jasno, kateri kriterij je ključen.«

In nadaljuje: »Neto in bruto dolg sta različna koncepta dolga, ki kažeta različne stvari glede zadolženosti države. Neto dolg je kratkoročen pogled na zadolženost države, medtem ko bruto dolg kaže dolgoročno sposobnost servisiranja dolga. V Sloveniji je po letu 2013 neto dolg manj primeren tudi zaradi državne Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je dobila ob sanaciji bank v aktivo podcenjene terjatve, ki se sedaj precej dražje prodajajo in zato zmanjšujejo neto dolg države.« Opozarja še, da je Economist uporabil letne podatke IMF o rasti neto dolga v BDP, ki za drugo polovico 2021 temeljijo na ocenah.

In generalna ocena, ali članek kaže gospodarske zmagovalce v obdobju covid-19 in kdo so? Ne. Gre za enostaven pregled izbranih indikatorjev. Upoštevane niso vrsta specifik, recimo ozadja rasti posameznih indikatorjev, in dolgoročne posledice teh rasti (denimo v opisanem primeru Čila). Prav tako ni upoštevano, da so imele države zelo različno ostrino lockdowna in zelo različne deleže sektorjev, ki so bili z lockdowni najbolj prizadeti, kot so gostinstvo, turizem, trgovina. »Tudi zato je, na primer, Španija lahko tako slaba in Švedska tako dobra,« dodaja Bole. In zaključuje: »S člankom zaradi tega seveda ni nič narobe, le kaže druge stvari, kot bi jih pričakovali.« 5