Ulica nočnih mor

za +

Vse barve noči.

Tyrone Power je v Gouldingovi Morasti aleji (1947), slovitem, kultnem, klasičnem filmu noir, posnetem po romanu Williama Lindsaya Greshama, igral Stantona Carlisla, socialnega outsiderja, ki skuša preskočiti razred – svojo razredno Usodo. Najprej obtiči v malem, zakotnem, drugorazrednem, dehidriranem cirkusu, zlagoma pa se prelevi v »Velikega Stantona«, showmana, mentalista in spiritualista, ki začne – s pomočjo psihologinje Lilith (Helen Walker), brezobzirne, strupene femme fatale – zabavati, navduševati in izkoriščati bogataše. Omogoča jim »stike« z mrtvimi, kot da bi skušal poudariti Marxov dictum, da je kapital »mrtvo delo«, toda bolj ko skuša kapitalu zagotoviti »duhovno udobje«, bolj je videti kot morbidna karnevalska karikatura mitov o ameriškem snu, iskanju sreče, odrešilnem podjetniškem individualizmu, drugi priložnosti, svobodi, neskončnem samoizumljanju, samoprenavljanju in samoizboljševanju ter socialni mobilnosti.

Zdaj, v art deco rimejku, naslovljenem Ulica nočnih mor, v njegove osamljene čevlje, njegovo tesnobo, njegov brezdušni pohlep in njegov prerijski mazohizem stopi Bradley Cooper. Spet je obupan outsider, spet beži pred preteklostjo, spet se oklepa noči, teme in senc, spet hoče začeti novo življenje, spet si konstruira novo identiteto, spet hoče vse, spet hoče biti »viden«, spet pristane v mračnem, zakotnem cirkusu, ki ga vodi krošnjarski Clem Hoatley (Willem Dafoe) in v katerem je vse polno eksotičnih, grotesknih, bizarnih, deformiranih, hendikepiranih odpadnikov, ki jih prodajajo kot »pošastne« atrakcije (s fetusi vred), a tudi te atrakcije delajo vse, da bi pretentale in izkoristile čim več ljudi, »gledalcev«. Ne, v kapitalizmu, tem čudovito živem, nikoli dolgočasnem truplu, spektaklu iluzij, trikov, prevar, zlorab, obsedenosti in krutosti, ni nedolžnih – in tako imerziven je prav zato, ker vsi izkoriščajo vse. Daš jim še malce opija – in že si odgriznejo glavo. Včasih pred zaveso. Včasih za njo. Včasih hladno. Včasih z ljubeznijo.

Stanton, freudovski frik, ki hoče vse, kar obljublja ideologija ameriškega sna, in ki je prepričan, da zna »brati« ljudi in manipulirati z množicami (da torej ve, kaj hočejo slišati), se brezhibno neusmiljeno vklopi v to noč sveta, ozaljšano s cigaretnim dimom – najprej zapelje vedeževalko Zeeno (Toni Collette), potem zbeži z Molly (Rooney Mara), mišičjakovo muzo in zvezdo »elektrokucijske« točke, se prelevi v »Velikega Stantona«, mentalistično-spiritualističnega zvezdnika nočnih klubov Buffala, spozna psihiatrinjo Lilith (Cate Blanchett), osupljivo, zapeljivo, ledeno, nevarno femme fatale, ki ga zalaga z intimnimi skrivnostmi svojih bogataških klientov, tako da postaneta podjetje, ki izkorišča kapitalistično slo po druženju z mrtvimi.

Izkoriščata resda le izkoriščevalce, ropata le roparje in razlaščata le razlaščevalce, toda Stanton, depresivni populist, karnevalska grozota kapitalizma in slepar, ki začne verjeti svojim lastnim sleparijam, ne pozna prvega aksioma drobnega tiska: ko se spraviš na napačnega, se ti zelo hitro zaprejo vsa vrata. Črto zagleda šele, ko jo prečka. Svoje razredne prekletosti ne more preskočiti. Razred je usoda, ne pa sanje. Filmi noir so itak moralke o rigidnosti hierarhij, ki jih poganja kapitalizem. Zmagovalci dobijo vse – vsi ostali pa si razdelijo tisto, kar »kaplja« navzdol. (kino)