Titan

zelo za

Ženska za umret.

Alexia (Agatha Rousselle), titanska protagonistka Titana, serijska morilka, »kiborška« morilska mašina, plesalka na avtomobilskih razstavah, se v nekem trenutku znajde v hiši, v kateri začne napol ritualno pobijati – moškega ubije s stolom, žensko s špriklo, potem steče po stopnicah navzgor, da bi ubila še neko drugo, pobeglo žensko, a iz sosednje sobe nepričakovano stopi moški. »Joj, koliko vas je,« vzdihne Alexia. In ga ubije. Hladnokrvno, brutalno, profesionalno. Čas je za redefinicijo bolečine, ugodja – in spola. Titan, brezhibno groteskna ekstaza body-horrorja, splatterja, punka in porno chica, ne dela kompromisov. Ko Alexii po prometni nesreči, ki jo prikrajša za družino, v glavo vstavijo titansko ploščo, postane telo prihodnosti – bizarno, fluidno, divje, morasto, transformativno, transgresivno, blasfemično in posthumanistično, popolni fetišistični remiks biologije, tehnologije in teorije spola, perverzija Terminatorjevih fantazij.

Ko pleše na avtomobilskih razstavah, izgleda kot orgazmična parodija sage o Hitrih in drznih. Ko pobija, izgleda tako, kot bi padla iz jeznih feminističnih sanj. Ko fuka z »mišičastim« kadilakom, izgleda kot citat Cronenbergovega Crasha. In ja, pride ji – in kadilaku tudi. Ko pa z avtom zanosi, hoče abortirati, a ne more. Toda ko ugotovi, da jo ima na muhi policija, spremeni identiteto – prelepi si oprsje in trebuh (v katerem raste kadilakov otrok), obrije obrvi, postriže lase, »zmanjša« nos ter mutira v mladeniča, Adriena, na las podobnega pred leti izginulemu sinu Vincenta (Vincent Lindon), možatega poveljnika gasilske brigade, fena Macarene, morda geja, ki »ga« takoj vzame za »svojega«. Vincent in Adrien postaneta družina – nič ni morbidnejšega od emocij, nič ni radikalnejšega od nelagodja, nič ni revolucionarnejšega od novega polimorfnega mesa.

Titan, ki ga je posnela Julia Ducournau, avtorica šokantnega, kultnega Surovega (vegetarijanka mutira v mesojedko in ljudožerko), in ki je lani v Cannesu pobral zlato palmo, je po eni strani spiralni, grizlijevski odgovor na vsiljevanje heteroseksualnosti in heteronormnosti (Alexia, novi Tetsuo, je vrtinec alternativne seksualnosti in novih, inovativnih spolnih identitet), po drugi strani pa odgovor na poskuse discipliniranja ženske, omejevanje pravice do izbire in fantazijske konstrukcije »idealnega« ženskega/materinskega telesa, zato bi ga lahko mirno vrteli na triple-billu z italijanskim Telescem, v katerem mlada Furlanka svojo nekrščeno mrtvorojenko po ruralni Furlaniji prenaša v krsti (upajoč, da bo čudežno oživela za toliko časa, da jo bo mogoče krstiti), in z Jagnjem, islandskim šokerjem, v katerem zakonca, ruralna ovčerejca, ki sta izgubila otroka, posvojita hibridno »pošast«, napol človeka, napol jagnje. Vse tri ženske porušijo »naravni« red, ki ga slavi patriarhalna ideologija. Vsi trije filmi so kritike te ideologije, ki ženske razume kot stroj za rojevanje otrok. Alexia je ženska, ki preveč čuti. Za naravo ne pusti kaj dosti – za Boga še manj. (Kinodvor & video na zahtevo)