Memoria

zelo za

Srce teme.

Bam! Kot bi nekdo silovito treščil po gongu ali bobnu. Memoria je film, ki se začne z velikim pokom. Slišimo ga le mi in Jessica (Tilda Swinton), škotska botanistka, ki ne more spati in ki skuša v Kolumbiji ugotoviti, zakaj se ji stalno ponavlja ta strašen, morast, iritanten, vedno znova šokanten prisluh. Kot »grmenje iz jedra Zemlje«. Kot »betonska krogla, ki trešči ob kovinski zid, obdan z morsko vodo«. Kot »orjaška skala, ki pade v vodnjak, obdan z morjem, in ki potem eksplodira«. Občutek ima, da ji bo razneslo glavo. Ker pa ji zdravniki ne morejo pomagati (bi xanax?), se iz Medellina odpravi v Bogoto, kjer upa, da bo Hernán Bedoya (Juan Pablo Urrego), zvočni tehnik, možev nekdanji študent, v glasbenem, zvočnem studiu – no, v knjižnici filmskih zvočnih efektov – »arheološko« izkopal, rekreiral in sprocesiral ta zvok, ki je tako fantomski, skrivnosten in neopisljiv, kot je invaziven, grozeč in zavojevalski.

Kdo ali kaj pritiska nanjo? Kdo ali kaj ji bobna po možganih? Kdo ali kaj ji ne pusti spati? Kdo ali kaj se oglaša? Neprebavljeni okostnjaki? Njeno nezavedno? Nekaj, kar si jo hoče podrediti? Nekdo, ki jo hoče preglasiti? Tropska bolezen? Preteklost prihodnosti? Simptom njene alergije na »civilizacijo«, na industrializacijo pozabljanja, na zatiranje, posiljevanje in vrtanje narave, na pustošenje okolja? Nemara simptom njene alergije na 21. stoletje? Nekaj, kar hoče nazaj? Nekaj, kar je preživelo svoje izginotje, svojo smrt? Hrušč spodletele revolucije? Odmev nasilja in bomb, ki so trgali Kolumbijo? Alegorija belskega kolonialnega bremena in terorja imperialne zgodovine? Krik zgodbe, ki se hoče začeti? Nekaj, kar hlepi po melodiji? Nekaj, kar kliče umetnost? Nekaj, kar lahko artikulira le umetnost? Kdo ve, morda pa se oglaša tisto »nevidno”« in »nezemeljsko« – tisto, česar ne more videti in posneti niti film. A zakaj potem Jessica sliši to, česar ni mogoče videti? Spomnite se nemih filmov – to so bile slike brez zvoka. Tu pa imate ravno nasprotno – zvok brez slike.

Apichatpong Weerasethakul, tajski auteur (Tropska bolezen, Blaženo tvoj, Sindromi in stoletje, Stric Boonmee se spominja), je transcendentalist, dedič Roberta Bressona, Yasujira Ozuja, Carla Theodorja Dreyerja, Michelangela Antonionija in Andreja Tarkovskega, slike v njegovih filmih – zenovskih meditacijah in esejih, ki izgledajo kot odgovor na prevladujoči trend bučnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov – pa so vedno tako lepe in tako hipnotične, da se vprašate: kaj skrivajo? Njegovi filmi ne puščajo nobenega dvoma, da je mogoče velike, strašne, oglušujoče, boleče »resnice« – velike poke – priklicati le z dolgimi, statičnimi, kontemplativnimi, melanholičnimi, razdramatiziranimi kadri, intimističnimi tišinami, katatonično atmosfero, ezopskimi abstrakcijami, eliptičnim minimalizmom, drgetom travnih bilk, slikarsko počasnim antidogajanjem, ustavitvami časa, krajinskimi panoramami in estetiziranjem narave, v kateri nikoli nič zares ne izgine. Vedno se vrne, magari v »reinkarnirani« obliki. Spomini so tu vedno močnejši od xanaxa – in smrti. 

Memoria izgleda kot ekranizacija Marxovega dictuma (iz Osemnajstega brumaira Ludvika Bonaparta), da »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi«. Tisti, ki so bili tu pred nami in ki so – recimo v kolonijah zahodnih velesil – trpeli za »nas« (za našo blaginjo, za naš življenjski standard, za naše privilegije, fetiše, trivialne užitke, poceni produkte ipd.), nočejo stran. Še vedno se oglašajo. Še vedno se zbujajo v znoju. Še vedno ne morejo sanjati. Še vedno ječijo. Hočejo, da jih opazimo, da jih vidimo – ja, postati hočejo slike, filmčki, mali metafilmi. Zato niti ne preseneča, da Jessica, ki bi ji bilo lahko ime tudi Stalker (ali Marlow), potem v amazonski džungli (iteraciji Cone in Konga, a tudi Weerasethakulove tajske džungle), skozi katero kopljejo tunel, prežgan s »kriki« skeleta šesttisočletne deklice, sreča ribiča (Elkin Díaz), ki – v slogu kakega shyamalanskega twisterja – trdi, da mu je prav tako ime Hernán Bedoya in da se spominja vsega, čisto vsega. »Zato nikoli ne gledam filmov in televizije.« Obenem pa ji dahne: »Zakaj sploh jočeš? Saj to niso tvoji spomini.« Ne, niso, toda: mar nas ob gledanju filmov v solze ne spravljajo prav tuji spomini? Hernán spi z odprtimi očmi. Mar ni gledanje filmov oblika spanca z odprtimi očmi? (ta film, ki ga pri nas še ni, ne bo nikoli na voljo ne za streaming ne na DVD-ju ali Blu-rayju; tako sta se odločila Apichatpong Weerasethakul in Neon, distributer filma; mogoče ga bo videti le v kinu; če verjamete; znajdite se, if you catch my drift)