Prodajanje megle

Ko iz ust Zdravka Počivalška, slovenskega gospodarskega ministra, ob spornih nabavah zaščitne opreme v zdravstvu priletijo besede: »Reševali smo človeška življenja,« ali ob zahtevkih po višjih zdravniških plačah: »Moramo ohraniti javno zdravstvo in preprečiti, da bi nam zdravniki uhajali na tuje!«, lahko samo predvidiš škodo, ki jo bo naredilo tako prodajanje megle.

Če pustimo ob strani prvi del izjave, ki so jo demantirala že znana dejstva, je ob drugem slepomišenju treba opozoriti na podatke SZO in na izsledke objavljenih raziskav. Medicinskim sestram so res povsod na tujem odprta vrata, pri zdravnikih pa je položaj bolj zapleten. Po številu zdravnikov na 1000 prebivalcev nam sploh ne gre tako slabo, smo nekje v sredini, za nami sta celo Francija in Belgija, a imamo zaradi razporeditve kadra manko v skupini družinskih zdravnikov. Če se osredotočimo na prebeg zdravnikov, s katerim poskuša vrli minister podpreti zahteve po višjih plačah, je za to verjetno najpriročnejša najbližja Avstrija. Ta je po številu zdravnikov na 1000 prebivalcev prava rekorderka ne le v EU, temveč celo v svetu. Je daleč pred nami, a je tudi tam šment v podrobnostih. Edino področje, kjer je šibka, je primarna raven na perifernih območjih. Slika je torej v tem podobna naši, le da je bistveno manj kaotična in bolj pregledna, verjetno tudi zaradi doslednega ločevanja, kaj je javno in kaj v zasebni lasti.

Če pogledamo položaj mladega zdravnika pri nas, ki razmišlja o odhodu na primer v Avstrijo – mimogrede, tudi mladi švicarski zdravniki so v primerjavi s starejšimi kolegi manj zadovoljni, pa ne zaradi zaslužka, temveč ker pogrešajo več priložnosti za samostojno odločanje in samopotrditev –, je zaslužek, ki se mu tam obeta, res višji, toda praviloma na področjih, ki večine avstrijskih kolegov ne mikajo. Za realizacijo zaposlitve čez mejo mora naš mladi zdravnik obvladati nemški jezik, verificirati diplomo in se odreči tudi možnosti strokovnega napredovanja, torej specializaciji, ki bi mu jo v višini nekaj deset tisoč evrov na slovenski strani brez težav kril javni zdravstveni zavod. Če ima družino in če si je našel zaposlitev blizu slovensko-avstrijske meje, bo najbrž privolil tudi v vsakodnevne vožnje čez mejo. Položaj je videti precej slabši, če se za odhod odloča že formiran specialist. Kot mladi začetnik mora tudi on opraviti preizkus obvladanja nemščine, obširen preizkus splošnih znanj, s katerim verificira svojo osnovno medicinsko izobrazbo, poleg tega mora sprejeti, da bo nedoločljivo dolgo opravljal delo z manj izzivi, saj ga bo, ker je tujec, tam ves čas spremljala senca dvoma.

No, poleg zdravnika začetnika ali že oblikovanega zdravnika specialista obstaja še tretji primer. Tudi ta kdaj razmišlja o odhodu v tujino, najbrž pa ga minister Počivalšek ni imel v mislih, saj tega ne zanimajo ne današnje zdravniške plače ne njegovi boni. To še ni zdravnik, je študent, morebiti celo prav na začetku, razmišlja pa, da bo v domačem okolju izkoristil možnost brezplačnega šolanja in odšel v tujino morda kdaj kasneje.

Pustimo ob strani pregrešno drag študij medicine v kakšni Angliji in se vrnimo k Avstriji. Tam ovire s plačljivim študijem ni, imajo pa zato po vseh svojih medicinskih fakultetah (z nazivom medicinske univerze) poenoten in že vrsto let dodelan sistem izbire kandidatov za študij medicine. Poleg učnega uspeha in znanja iz treh naravoslovnih predmetov preverjajo še nekatere psihološke lastnosti kandidatov in nazadnje sprejmejo na študij medicine zelo omejeno število študentov. Podobno, le da imajo še ostrejša merila, ravnajo v Nemčiji. Zakaj? Ker si želijo vzdržen zdravstveni sistem. Zavedajo se obilice sprememb, ki v klinični praksi prežijo na zdravnika, zaradi česar jim nekateri v praksi tudi uhajajo na finančno donosnejša področja, vendar se država ne želi slepiti z njimi in denarja metati skozi okno.

Za realizacijo zaposlitve čez mejo mora naš mladi zdravnik obvladati nemški jezik, verificirati diplomo in se odreči specializaciji, ki bi mu jo v višini nekaj deset tisoč evrov na slovenski strani kril javni zdravstveni zavod.

Videti je, da se kompleksnosti težave manka družinskih zdravnikov v zdravstvu sekretarka na ministrstvu za zdravje, sicer družinska zdravnica zasebnica, komaj zaveda. Ta gospa bi manko reševala s povečanim vpisom na študij medicine. Po 50 več vpisanih študentov na eni in drugi medicinski fakulteti naj bi bila rešitev za sedanji manko, pa čeprav mora biti sleherniku jasno, da takšen ukrep lahko v najboljšem primeru da rezultate šele čez vrsto let, žal tudi tako, da se razlika na škodo družinskih zdravnikov še poveča. Kako s starimi, preživelimi miselnimi koncepti in znanji reševati kompleksne probleme sodobnega časa, ki niso samo medicinski, so nazorno pokazali že ponesrečeno vodenje ljudi skozi epidemijo in kasnejši poskusi odpravljanja nezaupanja in nesodelovanja ljudi, ki so se izkazali za misijo nemogoče.

Epidemija bi ne mogla nazorneje razkriti, kam so nas v zdravstvu pripeljali parcialni zasebni interesi in kratkovidno, enostransko, ad hoc reševanje težav. Poleg osiromašenosti bolnišnic, ki so v javnem interesu, se zdaj kot problem kaže še vse primarno zdravstvo, ki zadeva seveda obe strani – zdravstveno osebje in bolnike. Ustrezna organiziranost in delovanje sta v interesu obeh, torej v javnem interesu. A tisto, kar je posebej dragoceno, je redčenje megle – ki jo sicer za svoje potrebe ustvarjajo politični odločevalci in sindikalni zastopniki zdravniških vrst –, ko se sliši še glas tistih, ki daleč od oči javnosti tiho in vestno opravljajo svoje zdravniško poslanstvo, nastale težave pri delu občutijo na svoji koži, vendar nimajo možnosti soodločati. Sploh, ker v zmešnjavi interesov, v neurejenih razmerjih med javnim in zasebnim, v vsesplošni ihti pohlepa in pogoltnosti njihovi socialno manj senzibilni kolegi laže hodijo po stranpoteh in tako delajo razmere dodatno nevzdržne. Kaj drugega reči ob primeru zdravnice družinske medicine, ki dela v javnem zavodu, je hkrati direktorica tega zavoda, v istih prostorih ima tudi zasebno ambulanto, v njej pa brez privolitve nadrejenega, ker je v obeh primerih njena šefinja ista oseba, menjaje ves teden dela še mlada zdravnica. Medtem referenčno ambulanto v javnem zavodu v celoti vodi medicinska sestra, direktorica pa bo pomanjkanje zdravnikov reševala še z laično ambulanto, ki naj bi jo vodili bolniki. Je zmeda lahko še večja?

Nekoliko drugačna je tale zgodba. Čakalnica že starejše zdravnice je bila vsa leta polna. Z obrazov pacientov in iz njihovih pogovorov je bilo razbrati, da so zadovoljni. Taka je bila videti tudi zdravnica – preprosta, prizemljema, topla oseba. Čas, ki ga je prihranila s pacientom, ki jo je po telefonu prosil za recept ali napotnico, je porabila za drugega, ki je potreboval več. Nikoli ni bilo slišati za kakšen spor, še manj, da bi kdaj povzdignila glas. Težava je nastala takoj po njeni upokojitvi. Zdravnica, ki jo je nadomestila, je že kmalu po prihodu ustanovila še zasebno ambulanto, utirati pa si je začela tudi pot v visokošolski svet. Doktorat in želja po naslovih. Zato je bila pogosto odsotna in nadomeščal jo je vsakič drug zdravnik. Enkrat eden približno tako jezljivega izraza, kot sta videti sindikalna zdravniška voditelja. Že takoj na začetku stika s starejšo kronično bolnico ga je iz tira vrgla njena prošnja za napotnico za izbranega bolnišničnega specialista. Ne da bi jo hotel poslušati, pogledati ambulantni karton pred sabo ali jo vsaj okvirno pregledati, se je še naprej razburjal, nazadnje pa jo po vsem nekoristno izrabljenem času na kratko in grobo zavrnil, naj pride po napotnico, ko jo bo potrebovala. In konec? Še isti dan je morala poiskati pomoč urgentne službe, vrednosti izmerjenih parametrov pa so bile zanjo življenjsko ogrožajoče.

Ni treba biti posebej čustveno in socialno inteligenten, da bi ustrezno predvidel, da pri timski organizaciji zdravstva ni modro v zahtevah zgolj zase pozabljati na vse sodelavce in še zlasti ne na medicinske sestre, ki so zdravniku pri delu prve v pomoč in oporo. Še prav posebej pa ni modro v ozračju, razgretem od epidemije in z njo povezanih omejitev, katerega razgretost med ljudmi stopnjuje še predvolilni čas, izkoriščati premoči, ki jo zdravniku daje poklicni položaj. Če se v takih okoliščinah postaviš nad ljudi, lahko ne le sprožiš odpor in val zahtev z vseh strani, pač pa tudi poženeš spiralo izdatkov v nebo ter tako postaviš na kocko vso družbo. To seveda ne pomeni, da tvoje zahteve niso upravičene, le bolje jih je prihraniti za kak drug čas.

Tudi pojav okrog 130 do 140 tisoč ljudi, od katerih so številni resno bolni in v starosti oslabeli, a so kljub zdravstvenemu zavarovanju ostali brez pomoči in podpore družinskega zdravnika, kaže na pomanjkanje socialnega čuta. Če pustimo ob strani, kdo je za pojav odgovoren, sploh pa, kako se je kaj tako sramotnega lahko sploh zgodilo sredi Evrope 21. stoletja, je tu še cinično izrečen predlog sindikalnega voditelja družinskih zdravnikov, kako naj se nastala težava reši. To skupino oseb naj prevzame ZZZS. Ta naj jim v primeru potrebe poišče trenutno razpoložljivega zdravnika družinske medicine, pravi. Na milost in nemilost je torej pripravljen nesrečneže prepustiti naslovniku, ki mu je v interesu, da je opravljenih storitev v breme obveznega zavarovanja čim manj, in mu v bistvu ustreza, da si čim več zavarovancev zdravljenje poišče in plača iz lastnega žepa. Pa ne, da je mislil resno? Ali pač? Smo v svoji brezčutnosti kot posamezniki in kot družba že zašli tako daleč? In kam je poniknil lik zdravnika, kakršen je bil od nekdaj deležen zaupanja in spoštovanja, še zlasti, ko je bil dosledno obrnjen k pacientu in se je zavzemal zanj?

Madež vedno pade na vse. Tudi tokrat bo. Ne more ga sprati noben denar. Je pa vredno, da se ob njem ustavimo in razmislimo. In morda za začetek ponovno vzamemo v roke Camusovo Kugo.