Konec neke neumnosti

Ko je v začetku leta Vili Kovačič vložil pobudo za presojo (proti)ustavnosti delovanja Levice in Socialnih demokratov, so ustavni sodnice in sodniki napovedali absolutno prednostno obravnavo, da bi zadeva čim manj vplivala na volitve, ki bodo 24. aprila. Dan pred začetkom volilne kampanje so vpleteni prejeli pričakovano odločbo, pobudo so zavrnili kot očitno neutemeljeno. Po domače rečeno, kot pobudo, ki glede na veljavno domače in evropsko pravo nima stika z realnostjo.

Do odločitve bi sicer lahko prišlo tudi prej, če ne bi primer pripadel dr. Klemnu Jakliču, enemu od dveh (oziroma po novem treh) sodnikov, ki po pravilu ali celo brez izjem odločajo v skladu s stališči SDS. Jaklič je bil poročevalstvo prisiljen predati drugemu sodniku, saj je bilo že od začetka jasno, da vsaj šest sodnikov ne bo glasovalo niti za sprejem absurdne pobude v vsebinsko obravnavo. Za to so se sicer zavzemali Marko Šorli, dr. Rok Svetlič in Jaklič, ki so na koncu tudi glasovali proti zavrnitvi pobude. Slednja dva sta napisala odklonilni ločeni mnenji, ki še nista objavljeni, po naših informacijah pa vsebujeta mnenje, da bi ustavno sodišče moralo dejansko presojati protiustavnost delovanja teh dveh političnih strank in to na javni obravnavi, s čimer bi se seveda postopek zavlekel v čas volilne kampanje in volitev ter pomenil dodatno nevšečnost za opozicijski stranki.

Ustavni sodniki pa pobude niso zavrgli kar tako. Pri zavrnilni odločbi, pravzaprav le sklepu, gre namreč za dokaj obsežen dokument. V njem so se opredelili do očitkovpobudnika presoje, da se politični stranki oziroma njuni člani navdušujejo nad prejšnjim političnim sistemom, Levica pa da ima v programu zapisano, da se zavzema »za odpravo kapitalizma in uvedbo gospodarjenja, ki bo zagotavljalo blaginjo vseh prebivalcev in zaščito okolja«. Poleg tega se ustavni sodniki sklicujejo na lastno sodno prakso in na sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice ter na prakso drugih evropskih ustavnih sodišč, med drugim tudi nemškega.

In ta sodna praksa postavlja pogoje za prepoved ali omejitev delovanja politične stranke zelo zelo visoko. Poleg tega da mora politična stranka v svojih programih imeti zapisane protiustavne cilje, se mora zanje tudi aktivno zavzemati in imeti tudi realne možnosti, da jih uresniči.

Ustavno sodišče: dejanja strank SD in Levice ne ogrožajo vrednot človekovega dostojanstva in ne pomenijo ustavno nedopustnega načina delovanja.

Tudi niso vsi protiustavni cilji enaki. Čeprav ni dvoma, da je, na primer, zavzemanje za prepoved splava v Sloveniji protiustaven cilj, zaradi tega politične stranke ni mogoče prepovedati. Pravzaprav bi ta stranka, če bi dosegla dvotretjinsko koalicijsko večino, lahko ustavo spremenila in ta svoj protiustavni cilj zapisala vanjo. Enako velja tudi v primeru zavzemanja za spremembe političnega ali ekonomskega sistema. Ena izmed nedavnih odločb nemškega ustavnega sodišča, ki jo navajajo slovenski sodniki, je šla celo tako daleč, da niso prepovedali niti Nacionalne demokratske stranke Nemčije (NPD), ki »deluje v smeri ukinitve svobodne demokratične ureditve, ki jo zagotavlja nemška ustava, in jo želi nadomestiti z avtoritarno nacionalno državo, ki zagovarja idejo etnično opredeljene ’narodne skupnosti’«. In sicer zato ne, ker glede na podporo v javnosti stranka nima nikakršnih možnosti za izpeljavo svojega programa. Tako so se nemški sodniki odločili, kljub temu da so presodili, da »politični koncept NPD ne spoštuje človekovega dostojanstva in je nezdružljiv z načelom demokracije«.

V domačem primeru pa ustavni sodniki ugotavljajo, da ni izpolnjen niti prvi pogoj za prepoved politične stranke: »Glede na vse navedeno očitana dejanja strank SD in Levice očitno ne ogrožajo vrednot človekovega dostojanstva in ne pomenijo ustavno nedopustnega načina delovanja.«

Te neumnosti je zdaj konec. A z vidika SDS oziroma Kovačiča, ki na ustavnem sodišču zanjo pogosto opravlja umazano delo, je bil cilj vznemiriti opozicijske stranke in javnost pred volitvami dosežen že z vložitvijo pobude. Vse drugo, morebitno podaljševanje presoje v čas volilne kampanje in javna razprava sodnikov o absurdnih očitkih, bi bila le dodana vrednost sicer ene izmed dokaj običajnih umazanih potez avtokratskih režimov.