Kdo bo torej zmagal?

Kaj dela SDS na področju medijev? Ustvarja množico portalov, televizijskih kanalov, tiskanih medijev, ki so videti kot mediji, zvenijo kot mediji in se predstavljajo kot mediji. Pa so mediji? Niso. So del propagandnega aparata, v njih ne delajo novinarji, ampak propagandni vojščaki stranke. Enako zadnja leta počne Nova Slovenija, tak primer je njen časopis Domovina. Pač, želijo si imeti medije, čeprav je to skregano z vlogo in poslanstvom medijev in politike. S to mimikrijo poskušajo predvsem zmanjšati moč pravih medijev, hkrati pa mislijo, da bodo s tem usmerjali javno mnenje. A enako že leta počnejo na področju javnomnenjskih raziskav. Na eni strani napadajo javnomnenjske agencije, jih poskušajo diskreditirati – Ninamedio na primer že vsaj 20 let –, na drugi strani pa poskušajo vnašati zmedo na to področje tako, da ustanavljajo »svoje« agencije. Takšna je na primer agencija Parsifal, ki jo vodi dolgoletni podpornik stranke SDS Borut Rončević – človek, ki mu je ta vlada pravkar »v zahvalo« ustanovila raziskovalni inštitut ter mu namenila več kot pet milijonov evrov, čeprav za ustanovitvijo ni nobenih resnih vsebinskih razmislekov.

Seveda to ne pomeni, da so mediji in javnomnenjske raziskave pomembni le za politike populističnih strank, kot sta SDS in NSi. Razlika je le, da drugi politiki ne prestopajo tako zlahka in brez zadržkov tanke, a močne linije med politiko na eni strani ter mediji in javnomnenjskimi agencijami na drugi strani. So pa prav tako zelo pozorni na javnomnenjske raziskave: te so zanje kot poročilo o stanju delnic na borzi za špekulante in brokerje na borzi, kot stavnice za uporabnike iger na srečo, kot revizijsko poročilo za finančnike, nekaj takega kot spričevalo kandidata za vpis na univerzo za vpisno komisijo: ne povedo nam vsega, nam pa nakazujejo nekatere značilnosti in možne smeri. In na vseh teh področjih se najdejo ljudje, ki poskušajo podatke prikazati drugače ali jih ponarediti, večini pa zaradi morale in etike to seveda ne pride niti na misel.

Ali držijo trditve politikov, da javnomnenjske ankete dejansko podajajo samoizpolnjujoče se prerokbe, da torej vplivajo na javno mnenje in ga generirajo? Posredno seveda, a ne zato, ker bi to počele z namenom, ker bi goljufale in prikrajale javno mnenje, ampak ker imajo volivci pravico do čim boljših informacij, na podlagi teh informacij pa sprejemajo odločitve. Volivci imajo pravico vedeti, kako dejansko kaže političnim strankam pred dnevom volitev, saj je zanje to pomembno pri odločanju. Volivci ne ravnajo zgolj impulzivno in po simpatijah, ampak taktično in s premislekom. Če nekdo na primer podpira stranko, ki ji nakazujejo javnomnenjske raziskave, da nima nobene možnosti za vstop v parlament, ker ne bo dosegla praga štirih odstotkov, je to zanj pomembna informacija – morda bo zaradi tega začel agitirati za to stranko pri prijateljih, morda pa se bo odločil, da podpre drugo stranko, ki sicer ni njegova prva izbira, a njegov glas ne bo šel v nič. To bi se zgodilo, če bi stranka, ki jo je podprl, ostala zunaj državnega zbora.

Seveda rezultati javnomnenjskih raziskav vplivajo tudi na odločitev volivcev, ali se bodo volitev sploh udeležili. Če na primer kaže, da bo tako in tako zmagala stranka, ki jo podpirajo, ker ima ogromno podporo javnosti, obstaja verjetnost, da se manj aktiven volivec sploh ne bo udeležil volitev – in seveda obratno, če sta na primer politična pola izenačena, ga lahko to spodbudi, da gre vseeno volit ali pa da celo začne agitirati med znanci in sorodniki, naj gredo na volitve. Lahko se tudi taktično odloči v zadnjem trenutku, da bo namesto stranke, ki mu je najbližje, podprl največjo stranko svojega političnega pola. Najbolj znano taktično glasovanje se je zgodilo leta 2008, ko so volivci kljub zadržkom množično v zadnjem trenutku podprli SD pod vodstvom Boruta Pahorja, da bi tako zagotovili zmago SD nad Janševo SDS, premik pa se je zgodil – tako so pokazale meritve – res le nekaj dni pred dnevom volitev. Največ glasov je takrat zaradi tega taktičnega ravnanja izgubila stranka Zares. A prav zato so volitve praznik demokracije in volivcev.

Javnomnenjske raziskave torej vplivajo na odločitve volivcev, vendar ne zato, ker bi njihovi raziskovalci manipulirali, temveč zato, ker se ljudje odločajo na podlagi dostopnih podatkov in informacij o političnih strankah in političnih razmerjih. To je njihova temeljna pravica – da imajo čim več informacij.

Ali lahko javnomnenjske agencije res natančno napovejo izid volitev? To bi bilo mogoče le, če bi na primer lahko delali javnomnenjsko raziskavo ves čas in dopolnjevali podatke tako rekoč vsako uro. Volivci se namreč zelo dolgo odločajo. Možni pa so nekateri približki. Mladina in agencija Ninamedia sta na primer pred volitvami leta 2011 skupaj izvajali raziskavo »tracking poll«: to pomeni, da smo vsak dan naredili novo raziskavo na vzorcu 200 volivcev, objavljali pa smo rezultate treh zaporednih raziskav kot en rezultat. Vsak dan smo izločili najstarejšo meritev in dodali vanjo najbolj svež rezultat. A s tem nismo dobili dejanskega rezultata volitev, smo pa iz njih videli, kako se gibljejo podpore, kako volivci prehajajo od ene stranke k drugi, kako se na primer del volivcev aktivira nekaj dni pred volitvami, videli smo, kakšen vpliv imajo na primer soočenja, pa različna razkritja, do katerih pride v času volilne kampanje – in na podlagi tega smo na primer lahko tri dni pred volitvami napovedali, da bo Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića premagala SDS, pa čeprav je v tistem trenutku SDS še vodila. A omenjena raziskava nam je pokazala tako jasne trende, da smo lahko tvegali z napovedjo Jankovićeve zmage. A tako je treba gledati tudi raziskave, ki jih delajo resne agencije – na primer Ninamedia – na 14 dni ali na en mesec: nakazujejo nam gibanje podpore posamezni stranki.

Seveda pa se lahko podpora neki stranki zelo hitro zamaje: tako je na primer imela leta 2011 Državljanska lista Gregorja Viranta najprej zelo visoko podporo, po razkritju, da si je Gregor Virant pri dveh izplačevalcih obračunaval potne stroške, pa je podpora stranki upadla. Leta 2018 je na primer podpora levim in liberalnim strankam narasla, ko so se obvezale, da ne bodo vstopale v koalicijo s SDS, saj je to spodbudilo volivce na volitve. Na predsedniških volitvah leta 2007 je na primer Lojze Peterle vodil pred Danilom Türkom do trenutka, ko je na soočenju poskušal relativizirati kvizlinško naravo domobrancev v drugi svetovni vojni. In kot smo že zapisali: leta 2008 je del volivcev taktično podprl SD, da bi ta premagala SDS, zaradi česar je podpora strankama Zares in tudi LDS v zadnjem tednu pred volitvami nenadoma upadla. Leta 2014 pa je na primer Levici podpora poskočila po nastopu Luke Mesca na zadnjem soočenju na POP TV.

V tednu pred volitvami na podlagi zadnje javnomnenjske raziskave ter trendov in izkušenj iz preteklosti (temu strokovno v agencijah rečejo obtežitve) agencije praviloma pripravijo volilno napoved – vendar je to le napoved. Kot smo opisali, se velik del volivcev odloča v zadnjem trenutku, ravnajo taktično, se odločajo, ali se volitev udeležiti ali pa sploh ne. Vplivov na njihove individualne odločitve je zelo veliko. Vplivajo na primer soočenja, sploh zadnja, nastopi javnih osebnosti, politične akcije civilne družbe, morda kakšen posamičen dogodek. A učinkov zadnjih soočenj, na primer, javnomnenjske raziskave ne zajamejo več, saj se meritev javnega mnenja zgodi že pred njimi, pojasnjuje Nikola Damjanić, ki drži roko nad javnomnenjsko raziskavo Ninamedie.

Poglejmo to na primeru leta 2018 in volilno napoved Ninamedie primerjajmo z dejanskimi rezultati. Zelo natančno je Ninamedia na primer napovedala rezultate SDS, Nove Slovenije, Levice in SMC. SDS je prejela na volitvah 24,9 odstotka glasov, napoved je kazala na 25,1 odstotka glasov. Nova Slovenija je prejela 7,1 odstotka glasov, napoved je kazala na 7,7 odstotka glasov. SMC je prejela 9,7 odstotka glasov, napoved je kazala na 9,3 odstotka glasov. Levici je kazalo, da bo prejela 8,5 odstotka glasov, prejela jih je pa 9,3 odstotka. LMŠ je prejela 12,6 odstotka glasov, napoved je kazala na 11,9 odstotka glasov. SAB pa je na primer prejela 5,1 odstotka glasov, čeprav je napoved kazala, da bo dosegla le štiri odstotke glasov. Tudi DeSUS naj bi po napovedi dosegla 7,1 odstotka, a dejansko je prišla do 4,9 odstotka glasov. Na drugi strani je kazalo, da bo SLS ponovno prišla v parlament s 4,6 odstotki glasov podpore, pa jih je dejansko prejela le 2,6 odstotka. A največja razlika je bila pri SD: napoved je nakazovala, da bo SD prejela 12,4 odstotka glasov, dejansko pa jih je 9,9 odstotka.

Se je agencija Ninamedia zmotila leta 2018? Je bila njena napoved napačna? Seveda ne. Danes se zdi, da so volivci leta 2018 taktično v zadnjih dneh prešli k LMŠ od SD, hkrati pa je v zadnjem tednu na primer Alenka Bratušek zelo izrazito nagovarjala upokojence, zaradi česar so verjetno volivci DeSUS prešli k stranki SAB, pravi Nikola Damjanić.

Kot smo zapisali: volitve so praznik volivcev. In volivci si vzamejo pravico, da se odločajo do zadnjega dne, nekateri se odločijo šele na volišču samem.

POVEZANI ČLANKI:

• Prepričljivi Robert Golob