Zakaj je spet zmagal Orbán?

Temeljno vprašanje po ponovni zmagi Viktorja Orbána na Madžarskem je naslednje: Kako to, da madžarska opozicija z enotno listo ni dosegla niti takšnih volilnih rezultatov kot oktobra 2019 na lokalnih volitvah? Takrat je namreč z lokalnimi navezami opozicija zmagala v številnih lokalnih skupnostih po vsej državi. In še: Zakaj opozicija ni zbrala vsaj toliko glasov, kot je znašal seštevek njenih prejetih glasov na parlamentarnih volitvah leta 2018, ko je vsaka stranka nastopila ločeno, torej ne le proti Fideszu, temveč tudi druga proti drugi?

Na uspeh vladajoče stranke Fidesz so vplivali trije močni dejavniki. Prvi je način, kako je Orbán javnosti predstavil vojno proti Ukrajini in madžarsko vlogo v njej. Tudi sicer zaostrene krizne razmere praviloma koristijo vladnim silam, a Orbán je šel tokrat še dlje: propagandni stroj Fidesza je namreč že 24. februarja začel namigovati, nato pa na vso moč širiti trditev, da le Orbán lahko reši Madžarsko pred vpletanjem v vojno, opozicija pa naj bi na drugi strani dejavno spodbujala sodelovanje države v njej. V zadnjih dnevih kampanje so ta sporočila postala preprosto absurdna: Fidesz je na primer trdil, da je Orbánov protikandidat Péter Márki-Zay na ukrajinskih frontah prelival kri madžarskih sinov, da se usklajuje z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim in da bo opozicija, če bo prišla na oblast, po ukazu zahodnih gospodarjev ustavila uvoz ruskega plina, zato bodo Madžari zmrzovali in stradali do smrti. To seveda nima niti najmanjše zveze z dejansko politiko opozicije do Ukrajine: tako kot Orbán tudi opozicija sicer podpira sankcije, nasprotuje pa pošiljanju orožja v Ukrajino. Vendar niti Márki-Zay niti nihče drug iz opozicije ni zmogel ovreči teh sicer očitnih laži.

Medtem je medijski stroj vlade, večinoma gre za zasebne medije, javnost nenehno »pital« z nenavadnimi zgodbami o odgovornosti Ukrajincev in Zelenskega za njihovo trpljenje, trdeč, da je Zelenski zgolj nekakšen ameriški pavliha, celo o upravičenih zahtevah Rusije po »varnosti«. Vneto širjenje tega, kar bi pravzaprav mirno poimenovali ruska propaganda, je bilo namenjeno prikrivanju Orbánove naklonjenosti Putinu ter proruske usmerjenosti njegove vlade ter seveda dajanju odveze volivcem pri moralni dolžnosti, da v tej vojni podprejo Ukrajino.

Drugič. V mesecih pred volitvami je vlada iz proračuna nakazovala ogromne količine denarja različnim segmentom družbe. Pari z otroki so dobili davčne olajšave, upokojenci trinajsto pokojnino, policisti in vojaki izredne bonuse, uvedli so davčno olajšavo za mlajše kot petindvajset let. Po nekaterih ocenah naj bi skupni znesek teh neposrednih daril znašal kar tisoč milijard forintov oziroma 2,7 milijarde evrov. Z njimi naj bi vladajoči pridobili neodločene volivce, ki so se nagibali levo. In kot kažejo izidi, je bila vlada pri tem uspešna: celo v okrožjih z domnevno levici in opoziciji naklonjenimi volivci so zmagali Fideszovi kandidati, ponekod celo z močno večino. Četudi bi opozicija dobila pošten delež medijskega prostora, proti temu ni imela nobene možnosti. Kako le naj bi prepričljivo izrazila – sploh ker je šlo vsaj teoretično za levo koalicijo –, naj vlada tega ne počne, ker ni pošteno? Kako s tem prepričaš volivce? Z argumentom, da gre za nenamensko porabo proračunskega denarja?

Po nekaterih ocenah naj bi skupni znesek neposrednih daril vlade volivcem znašal kar tisoč milijard forintov oziroma 2,7 milijarde evrov. Z njimi naj bi vladajoči pridobili neodločene volivce, ki so se nagibali levo.

Tretji razlog za poraz pa je, da opozicija ni imela dostopa do javnih medijev. Ne gre le za to, da so ji naklonili manj časa. Sploh ji ga niso. So le nenehno lagali in brutalno klevetali. Bilo je, kot bi javne medije za štiriindvajset ur na dan prevzel konservativni politični komentator Tucker Carlson – ne Fox News, temveč Carlson osebno. Zavedati se moramo, da ti mediji močno vplivajo na ključno Fideszovo volilno bazo, to je podeželski nižji in srednji sloj, ki od medijev večinoma spremljajo le javne. A svoje je opravil tudi »zasebni« medijski stroj, povezan z vlado ali odvisen od nje. Potem ko so radiu Klubrádió odvzeli frekvenco, na Madžarskem namreč ni več niti ene same neodvisne vsedržavne radijske postaje.

Ob vsem tem bi bilo verjetno treba omeniti še vse druge vidike sistemske korupcije: da se je na Madžarskem zgodila ugrabitev javnih institucij, te danes služijo strankarskim koristim, pa seveda pristranski volilni zakon, ki zagotavlja dvotretjinsko večino ob 45–50 odstotkov glasov. Vse to so razlogi za Fideszovo zmago.

In opozicija? Kakšna je njena odgovornost? Pred lokalnimi volitvami 2019 se ji je uspelo neverjetno učinkovito organizirati v predvolilno koalicijo. To je bila zelo zahtevna naloga, a zaradi volilnega zakona, ki ga je sprejel Fidesz, brezpogojno nujna, na državni in tudi lokalni ravni po vsej državi. Nenavadno, a stranke so si začele ne le zaupati, temveč so se dejansko povezale v imenu višjega cilja, to je premagati Orbána. S tem so na lokalnih volitvah dosegle osupljive izide. Sodelovanje se je nadaljevalo vse do njihovih internih predhodnih volitev skupnega premierskega kandidata oktobra lani. Na njih je zmagal obstranec, župan Hódmezővásárhelya, Péter Márki-Zay. A s tem so se iz dokaj nerazložljivih razlogov zadeve začele zapletati. Začelo se je pričkanje med strankami in kandidatom za premiera, delo je zastalo. In čeprav se je na lokalni ravni sodelovanje med strankami nadaljevalo, to ni pripomoglo k strnjeni kampanji, enotnemu programu, skupnemu sporočilu, geslu, skratka, k ničemur. Kandidati in njihovi pomočniki so v intelektualnem pogledu ostali tako rekoč prepuščeni sami sebi, premierski kandidat pa je vodil svojo kampanjo.

Vneto širjenje tega, kar bi pravzaprav mirno poimenovali ruska propaganda, je bilo namenjeno prikrivanju Orbánove naklonjenosti Putinu in proruske usmerjenosti njegove vlade.

Seveda je nemogoče oceniti, kako so te pomanjkljivosti, očitne napetosti med strankami in Márki-Zayem, prispevale k polomu, morda bi se zgodilo isto, pa če bi pripravili še tako domiselno kampanjo. Ni namreč dvoma, da se je v teh strankah nabralo veliko poštenih in dobronamernih ljudi, ki so si prizadevali, da bi Madžarska vnovič pridobila spodobnost upreti se in ukrepati proti sovraštvu, lažem in prevaram. Družbenih in strankarskih aktivistov, kandidatov, njihovih svetovalcev in pomočnikov, organizatorjev, preštevalcev glasov in različnih prostovoljcev je bilo neverjetno veliko. In res so vložili ogromno energije v to, da bi bilo drugače.

A rezultati so tu. Fidesz je dobil 54 odstotkov glasov in 135 poslanskih mest, opozicijska koalicija 34,35 odstotka glasov in 56 mest. Opozicijsko koalicijo sestavljajo Demokratikus Koalíció (Gyurcsányeva stranka), Jobbik, Momentum, MSZP, LMP (»zeleni«) in Párbeszéd (Stranka dialoga). Šest odstotkov glasov je zbral Mi Hazánk, nacistična podružnica nekdanjega Jobbika, približka starega Fidesza, in bo imel sedem poslancev, zadnji, 199. poslanec je predstavnik nemške manjšine, prav tako podpornik Fidesza.

*Bójtar B. Endre (1963) je že 20 let odgovorni urednik tednika Magyar Narancs, s katerim Mladina redno sodeluje. Tednik je na Madžarskem znan po svobodomiselni, liberalni usmeritvi. Ima pa še eno skrivnost: nastal je v istih krogih, v katerih se je konec osemdesetih let rodila tudi današnja stranka Fidesz Viktorja Orbána. Ta ima v svojem logotipu še vedno oranžo: Magyar Narancs namreč v prevodu pomeni ’madžarska pomaranča’. V času tranzicije se je Fidesz premaknil na skrajni desni rob političnega spektra, v Magyar Narancsu pa so ostali zvesti načelom, s katerimi so skupaj rušili komunistični režim.