Zloraba državnih (represivnih) organov

Prejšnji petek je Inštitut 8. marec prejel dopis z inšpektorata za notranje zadeve, v katerem jih ta obtožuje, da vodi nezakonito volilno kampanjo. Gre za uradni dopis državnega organa, ki pomeni začetek prekrškovnega postopka za izrek kazni zoper nevladno organizacijo, kritično do vlade. Vse to bi nevladniki lahko predvideli in verjetno tudi so. Vzorec je namreč očiten. Začne se z zapisom predsednika vlade Janeza Janše na Twitterju, ki se potem materializira v obliki prisilne odločbe (ali ravnanja) tega ali onega inšpekcijskega, represivnega ali katerega drugega državnega organa s pristojnostjo za poseganje v človekove pravice. Sistem je dobro utečen. Predsednik vlade da usmeritev, navodilo, zahtevo, državni organi jo upoštevajo.

Inštitut 8. marec je organizacija, ki je med drugim lani poleti organizirala (uspešen) referendum za pravico do vode in s tem zaustavila zakonske spremembe, ki so jih pripravili na okoljskem ministrstvu, ki ga vodi Andrej Vizjak. Poleg tega je nedavno brez težav zbrala podpise državljanov za predlog omnibusnega zakona, ki odpravlja nekatere najbolj škodljive zakonske posege vlade pod vodstvom Janeza Janše, ki naj bi ga v zakonodajni postopek s podpisi državljanov vložila po izvolitvi novega državnega zbora. Prav tako je inštitut v tem času zbral več kot 40 tisoč podpisov državljank in državljanov v podporo neodvisnemu novinarstvu na RTV Slovenija, še posebej začasno umaknjeni oddaji Studio City. Gre tudi za organizacijo, ki je predsednika vlade zaradi njegovega (predvolilnega) pisma konec lanskega leta (ki ni bilo vloženo v nabiralnike, ampak poslano na naslove vseh polnoletnih državljanov) prijavila uradu informacijske pooblaščenke. Brez težav lahko rečemo, da gre za eno izmed civilnodružbenih gibanj, ki v času trenutne vlade niso zgolj opazovala njenih ravnanj, pač pa se nanje kritično odzivala.

Vsa ta, formalna in neformalna civilnodružbena gibanja in njihovi vidnejši predstavniki so predsednika vlade pričakovano razjezili, vznemirili. Manj pričakovan ali vsaj doslej še ne viden pa je njegov odziv. Ni se namreč ustavil le pri žolčnih, sarkastičnih, ciničnih in svarilnih zapisih na Twitterju. Za obračun s civilnodružbenimi gibanji je angažiral tudi državne organe. Gre zgolj za najsurovejši kazalnik zlorab državnega aparata za strankarske interese in brisanje meje med strankinim in državnim, saj gre za zlorabo represivnih, regulatornih, nadzornih državnih sistemov za obračunavanje s civilnimi gibanji, organizacijami in posamezniki, ki so za stranko in njenega predsednika moteči.

Že na začetku mandata trenutne vlade, ko je postajalo jasno, da bo vlada (celo med epidemijo) neenako obravnavala »naše« in »nenaše« oziroma »njihove« in »nenjihove« prebivalce, je vzniknil slogan »Smrt janšizmu«. Janša se je na to odzval z zahtevo, da policija posameznike, ki to geslo izrečejo ali zapišejo, kazensko preganja. In sicer kot grožnjo s smrtjo predsedniku vlade in njegovim podpornikom, volivcem njegove stranke, SDS. Politično nastavljeni policijski šefi so to zahtevo prenesli na svoje podrejene, ti pa na svoje podrejene in policija je dejansko na tožilstvo vložila kazenske ovadbe, kljub temu da je bilo že laikom jasno, da gre za zlorabo kazenskega prava. To je potem potrdilo tudi tožilstvo, ko je ovadbe zavrglo.

Policija je odtlej na podobne načine v nasprotju z zakonom ravnala zoper številne »moteče« posameznike in organizacije. Peščici (mladoletnih) mariborskih dijakov, ki so ob upoštevanju epidemioloških zapovedi na manjšem shodu zahtevali odprtje šol in normalizacijo izobraževalnega procesa, so izdali globe in vabila na zaslišanje na sodišču. Vsi sodniki in sodnice, ki so te primere obravnavali, so postopke ustavili in tako posredno oblasti sporočili, da gre za nesorazmerno represijo, za zlorabo zakonodaje. Na identičen način so bili pred sodišči naknadno razveljavljeni številni drugi policijski postopki, izvedeni »po naročilu« vlade in njenega predsednika. Recimo nasilno odstranjevanje mirnih protestnikov, ki so sede na javni površini na glas brali ustavo. Pa kaznovanje protivladnih protestnikov v avtomobilih zaradi hupanja ter uporabe svetlobnih signalov in drugo.

"Volilna zakonodaja ne more biti sredstvo, s katerim državni organi onemogočajo svobodno razpravo pred volitvami o vseh možnih temah, pomembnih za skupnost."

Dr. Samo Bardutzky

A še zdaleč ne gre zgolj za policijo. Za obračun ene politične stranke s kritičnimi državljani se zlorabljajo tudi drugi državni organi, ki imajo manjšo ali večjo moč, da kaznujejo, sankcionirajo, skratka posegajo v pravice posameznikov ali organizacij. Vlada, točneje notranji minister Aleš Hojs, je od državnega odvetništva zahtevala, da vlaga tožbe za povračilo stroškov policijskega varovanja (protivladnih) protestov zoper vidnejše predstavnike protivladnega protestnega gibanja, tako imenovane petkove, kolesarske protestnike. In to kljub temu, da zakon takšne zahteve v primeru shodov sploh ne omogoča, in navkljub dejstvu, da je ustavno sodišče presodilo, da tudi neorganizirani in neprijavljeni shodi po ustavi in zakonodaji uživajo najvišje varstvo. In državni odvetniki so to res storili. Najvidnejši protestnik Jaša Jenull je nedavno za en sam shod od državnega odvetništva prejel zahtevek za plačilo 34 tisoč evrov. 34 tisoč evrov kazni za en shod, na katerem so se javno izražale do vlade kritične misli.

Tokrat, v primeru Inštituta 8. marec, pa je bil za obračunavanje največje vladne politične stranke z motečimi uporabljen inšpektorat za notranje zadeve. Dopis, v katerem od inštituta zahteva, da se v roku petih dni izreče o »anonimnih« obtožbah, da vodi nezakonito volilno kampanjo, je napisal kar glavni inšpektor Marko Kandolf. Njega je seveda na to mesto imenovala trenutna vlada. In naslednji, ki bodo od njega dobili takšen poziv, če ga že niso, so gotovo predstavniki pobude Glas ljudstva, ki združuje več kot sto civilnodružbenih organizacij in so se pred dvema tednoma odpravili na pot po Sloveniji, da bi spodbudili tudi javno razpravo o zanemarjenih, pravih družbenih problemih, ne le tistih, ki jih v ospredje postavljajo politične stranke same.

Dopis notranjega inšpektorja sicer pomeni, da je zoper nevladno organizacijo že začel prekrškovni postopek, saj zakon o prekrških določa, da se ta začne, »ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje«. Dopis se zaključi z naslednjo, formalno grožnjo: »V primeru, da v roku ne boste poslali pisnega odgovora, bo IRSNZ v skladu z določili ZP-1 uvedel hitri prekrškovni postopek po uradni dolžnosti.« Povedano preprosteje, če se na uradni dopis državnega organa ne odzovejo, bo takoj sledila kazen. Tako deluje hitri postopek. Inšpektor se je očitno že odločil, da kršijo volilno zakonodajo.

»Beseda, ki mi najprej pride na misel ob tem inšpekcijskem postopku, je absurdno,« pravi predstojnik katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Samo Bardutzky, ki poudarja, da imamo zakon o volilni in referendumski kampanji, ki je namenjen zlasti temu, da »ureja aktivnosti političnih strank, torej tistih, ki oblikujejo kandidatne liste in predlagajo kandidate. Svoboda izražanja je negativna pravica, predvsem nas varuje pred posegi države. Ne potrebuje zakonskega okvira, da jo lahko uresničujemo. Le izjemoma potrebuje državno regulacijo.« Bardutzky še dodaja, da je to potrebno tudi pri volilni kampanji, »saj želimo zagotoviti zlasti preglednost financiranja kampanje in enakopraven dostop do informacij v mesecu pred volitvami. Ampak ta zakonodaja ne more biti sredstvo, s katerim državni organi onemogočajo svobodno razpravo pred volitvami o vseh možnih aktualnih temah, pomembnih za skupnost. Takšna svobodna razprava ne more biti izpostavljena pritiskom upravnih organov oziroma izvršilne veje oblasti.«

Četudi oblastne poskuse utišanja kritičnih glasov naknadno sankcionirajo sodišča, je z njimi dosežen pomemben cilj – namig aktivnim in morebitnim bodočim kritikom oblasti, naj raje ponovno premislijo.

Treba je še dodati, da so se civilnodružbena gibanja vedno oglašala pred volitvami, tudi taka, ki so, drugače kot Inštitut 8. marec ali Glas ljudstva, neposredno povezana z nekaterimi političnimi strankami. Recimo Zbor za republiko, ki ga vodi dr. France Cukjati, bivši poslanec SDS. V svetu Zbora za republiko, ki se je med drugim oglasil tudi pred letošnjimi volitvami, sicer sedijo tudi sedanji visoki funkcionarji SDS, recimo podpredsednik stranke in notranji minister Aleš Hojs, ter njen evropski poslanec dr. Milan Zver. Bo tudi zoper njih inšpektorat za notranje zadeve začel prekrškovni postopek zaradi nezakonite volilne kampanje? Verjetno ne.

Da gre v vseh teh primerih za zlorabo državnih organov za politične interese, ne kažejo zgolj naknadne razveljavitve s strani sodne veje oblasti. Gre namreč za postopke, ki jih državni organi ne začenjajo po uradni dolžnosti, saj za to ni pravne (ali dejanske) podlage, pač pa šele na podlagi zahtev predsednika ali podpredsednika največje vladne stranke. A četudi gre za ravnanja državnih represivnih organov, ki se zdijo vnaprej nezakonita in ki jih kot taka kasneje sodna veja oblasti tudi odpravi, je z njimi dosežen pomemben cilj zastraševanja – namig aktivnim in morebitnim bodočim kritikom oblasti, naj raje ponovno premislijo.

Poleg tega mandat trenutne vlade traja šele dobri dve leti. Kaj bi se zgodilo, če bi trajal dodatni dve, štiri ali več let, lahko vidimo v državah višegrajske skupine in nekaterih drugih (vzhodno) evropskih državah, tudi v Rusiji. Tam namreč poteka proces politične podreditve tudi najtežje podredljivih, po ustavi najbolj neodvisnih sistemov, tožilstva in še posebej sodstva, ali pa je že končan. Kaj bo potem, ko bodo v Sloveniji sodniki potrjevali pravilnost kaznovanja mladoletnih dijakov, ker so si upali spregovoriti zoper oblast, pravilnost nasilnega odnašanja mirnih protestnikov, pravilnost kaznovanja za hupanje pred državnim zborom, pravilnost več deset tisoč evrov kazni za mirni protivladni shod, pravilnost kaznovanja civilnodružbenih gibanj, če so v času predvolilne kampanje kritična do oblasti?