Odprto pismo novinarju TV Slovenija, Jožetu Možini

Bodi pozdravljen, Jože!

Dolga leta se že poznava. Moja novinarska kariera na TV Slovenija se je počasi zaključevala, ko si jo ti prodorno začenjal. Sem in tja sva si izmenjala to in ono mnenje in vedno sva v dialogu ostajala na dostojnih ravneh, vedoč, da se v odnosu do naše polpretekle zgodovine, pač, ne bova poenotila. Nazadnje sva se srečala lani v predbožičnem času, ko sem ti povedal, da sem te neuspešno klical po telefonu. Preverjanju zgodovine klicev v tvojem telefonu je sledilo opravičilo za nenameren spregled, o razlogih za klic pa sva se lahko pomenila , sicer na kratko, vendar pa - neposredno. Povedal sem ti, da sem se s klicem odzval po objavi »tvojega pričevalca« Antona Cizla, ki sem ga poznal tudi osebno, tudi njegovo teharsko zgodbo in njegov odnos do partizanstva in kolaboracije. Odločno sem ti izrazil svoje mnenje, da mnoge intervjuvance pri njihovi starosti ni težko zmanipulirati in iz njih izvleči želene vsebine, ter da postopek in metodo poznam »iz prve roke« (»pričevalka« je bila tudi moja tašča). Presenečen sem bil, da takšnega pristopa niti nisi zanikal, le razhudil si se, da je končno napočil čas drugačnih resnic.

Toliko le za uvod, v bistvu pa se po daljšem času odzivam na tvoj januarski Utrip, ki si ga kar v celoti (kar sicer ni običaj) namenil Dražgošam. Jože, si predstavljaš, da bi me svetovnonazorska in ideološka zaslepljenost zapeljala v zasnovo Utripa, ki bi ga začel tako, kot sem naslovil enega izmed svojih kratkih filmov: »Minil je čas (čar) zime, minil je čar (čas) pravljic.« Po naslovu bi nadaljeval: »… za otroke in odrasle. Ene so stare nekaj desetletij, druge pa so mnogo starejše in v čarobnem decembrskem času se redno in z nezmanjšano ognjevitostjo ponavlja tista, ki jo že dve tisočletji lajnajo in v mladež vcepljajo možje v krilih, ki pa prepogosto, v varstvo in vzgojo zaupana bitja, soočijo z nič kaj pravljično realnostjo…«. In za konec bi po odzivu na Utrip cinično (tako kot večkrat storiš ti) pripomnil, naj kdo navede, kaj od povedanega ni bila resnica. Jože, oba (in tudi vsi tisti ognjeviteži, ki so se zvrstili v Družini, Domovini, Demokraciji, pa koprive, štori in drugi, znani in neznani »anonimneži«), sva lahko prepričana, da bi »naši« in »moji« poskrbeli, da bi bil to moj zadnji Utrip. Še več, poskrbeli bi tudi, da bi bil odtlej primoran raziskovalni projekt pisanja nove zgodovine, nadaljevati na lastne stroške.

Ob začetku pisanja sem se spraševal, če je vredno, izpostavljati se morebitnemu javnemu gnevu, srdu in pljuvanju drugače mislečih. Je pa odločitev zorela tudi ob jutranji kavici v podeželskem lokalu, ko je eden od sodrugov navrgel »… da se tardečim cufa po Možinovem Utripu …« Bi se moral odzvati in skaliti, sicer prijateljske odnose? Ne, nisem se, pa tudi s tem pismom se odzivam s koristno zamudo, ko je gnojnica poniknila in ko je v dobršni meri izhlapel preliti žolč.

Če sem že imel pomisleke, so se ti izgubili ob tvojem nedavnem zapisu, namenjenim javnosti in Programskemu svetu RTV Slovenija po odzivu na mnenje varuhinje pravic TV gledalcev. Gre za svojevrsten napad na neodvisno institucijo, »ki si je drznila izraziti kritiko« ob tvojem televizijskem (zgodovinarsko in novinarsko) briljantnem umotvoru. Kljub temu, da si, dragi Jože, znan po svoji samopromociji, moram vendarle pripomniti, da v svoji več kot štiri desetletja dolgi novinarski karieri nisem med stanovskimi kolegi zasledil toliko samohvale in prizadevanj za gradnjo kulta nezmotljivosti in nedotakljivosti. Mimogrede, tudi med »mojimi« so obstajali tebi podobni nezmotljivi in nenadomestljivi, ki tudi z mano niso delali ravno v rokavicah. Pač, nekoliko napak si razlagaš ljudski rek »da se dobro blago samo hvali«, si pa seveda vešč pri upoštevanju priporočila in pravila, da je »napad najboljša obramba«. Seveda predvidevam, da bo programski svet upošteval tvoje »argumente« tudi glede na to, da sta tvoja neposredna urednika presodila, da je bil Utrip z datumom 15.1.2022 v skladu s poklicnimi in etičnimi merili in standardi (!?). Menim pa nasprotno. Utrip, o katerem je govor, pomeni zlorabo formata oddaje, ki naj bi povzemala pregled (političnega) dogajanja minulega tedna (ne minulega stoletja). Ti pa si v pričujočem zadevo komentiral z dokumentarističnim pristopom in z načrtnim izborom (!) arhivskih posnetkov za izdelavo ideološko-političnega pamfleta, katerega namen je bil prirejanje (potvarjanje) zgodovine in žaljenje drugače mislečih. Povedano še bolj neposredno: Utrip je bil na ravni pobalinske provokacija in pika na i orkestriranim napadom na tisto, kar je bilo žlahtnega v naši polpretekli zgodovini, da ne govorim tudi o nedostojnem obračunu s prvim predsednikom slovenske vlade in prvim predsednikom samostojne Slovenije.

V odzivu na poročilo varuhinje pravic gledalcev pišeš o »presežku in avtorju, ki je zgodovinar z doktoratom in poznavalec tematike«. V njem pravzaprav ni povsem jasno, kaj si zatrdil, ko se ti je zapisalo, da si »med redkimi (!) ali edini (!) novinar TV, ki je tam (Dražgoše) snemal pričevanja«. Močno si ga biksnil in sprašujem se, če je mogoče, da ti je naenkrat pošla raziskovalna vnema. Primeril se ti je zdrs na področju obeh strok, zgodovinarja in novinarja. Če »dražgoško tragedijo, poznaš in raziskuješ že več kot dvajset let«, potem me čudi in preseneča, da nisi posegel po obeh arhivih, ki ju imaš na dosegu roke, na televiziji in na radiu. Veliko podatkov imam namreč v svojem osebnem arhivu in če se še sam (samo) promoviram in (samo)pohvalim, gotovo sodim med največje poznavalce televizijskega dokumentarnega (filmskega) gradiva. Lahko ti zapišem kopico virov, naj pa tu navedem najbližjega: Dokumentarni film iz niza »Čas, ki živi« - Dražgoška bitka, 18.1.1977, režiser Anton Tomašič. Nosilci so označeni takole: KF 10688, MGS 4293/2 in MGS 6318, zadnji prepis pa je na traku z oznako P 2335. Sam sem bil dolgoletni urednik in avtor številnih dokumentarnih filmov iz omenjenega niza. Poglej si jih – in morda boš presodil, da bo marsikateri potreben nove interpretacije (Krvava zora, Tragedija Cankarjevega bataljona na Javorovici, V črnem in rdečem snegu (podobna tragedija bataljona Prešernove brigade na Pokljuki), Pohorska legenda (poslednji boj Pohorskega bataljona na Osankarici)…). Tovrstna tvornost je bila tudi tema moje diplomske naloge, v kateri sem zapisal tudi opombo za poskus revizije in zlorabe svojega (tudi dvajsetletnega raziskovalnega dela) – Uti, non abuti!

Mogoče še katero rečeva ob najinem prihodnjem (slučajnem) srečanju. Nazadnje sva govorila tudi o tem, kaj je bilo prej kokoš – ali jajce, jajce – ali kokoš, kolaboracija ali »rdeči teror«? Predvidevam, da bi bil na prvo dilemo, pred svinčenimi časi, v temačnem srednjem veku, pravilen tvoj odgovor, tudi brez doktorata iz zgodovinskih znanosti, mene pa bi že zaradi zastavljenega vprašanja skurili na grmadi. Morda bova rekla tudi katero o tvoji in moji stroki in se dotaknila še tretje, ki govorijo o dilemah med pravom in pravico, resnico in objektivnostjo, med resnico in resnicami, resnico in objektivno resnico … Obregnil bi se še ob tvojo (spet cinično ideološko podstatjo) trditev, da »Dedka Mraza ni več!«. Pa je, Jože – in še bo, tako kot je bil, je in bo - tudi Miklavž. Upam in verjamem, da bosta tvoje vnuke, tako kot zdaj moje, nagovorila in obdarila oba.

In za konec samo še vprašanje iz tvoje stroke: Kdo že, je izvedel prvi povojni množični poboj? Saj veš kam merim - in spet sva pri Antonu Cizlu in njegovi zgodbi iz Teharij, ki je tudi s tvojo pomočjo v pomembnem delu ostala zamolčana.

Z lepimi pozdravi.