Pod Roblek bom odšel

Gostišče Draga
Begunje na Gorenjskem 142
Tel.: 040 436 503
V soteski ob Begunjščici se lahko od srede do petka krepčate od 11. do 20., ob sobotah od 10. do 20., ob nedeljah pa od 10. do 18. ure.

Ambient:
predvsem v prostornem in svetlem lesenem paviljonu je fletno, veliko je lesa, v naslone masivnih stolov so vrezani srčki, sučejo pa se – kaj bi drugega – Avseniki

Napitki:
v vitrini so predvsem primorske buteljke, kar dobro so selekcionirane, morebiti bi ob bolj obiskanih dneh lahko razširili ponudbo na glaž točenih primerkov

Vegetacija:
predvsem zaradi indijskega oddelka v meniju in raznih štrukljev in krapcev se tu najedo tudi herbivori

Dostopnost:
lastno parkirišče in brez prehudih zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ocvrta krvavica
goveji jezik
žabji kraki (raita ftw!)

Ne tako fino:
težke omake

Goveji jezik je stal 9,8, česnova juha 4,6, ocvrta krvavica 8,9, žabji kraki 10,9, žlikrofi 12,9, postrvji file 14,5, rebra 14,9, divji prašič 22,9, jagodna pita 4,2 in šmorn 4,3 evra.

»Draga, pa še na Gorenjskem – to se sliši kar nevarno!« je med prebijanjem po ozki, med begunjskimi hišami speljani cesti resno zaskrbelo Konzumovega zakladnika, ki mu mirne gostinske obede zadnje tedne že tako ali tako nažira obča podražitvena panika.

V sotesko, od koder se potohodci odpravljajo na Begunjščico & co., nas je pred kakšnim letom sicer napotil terenski informator, češ da se tam stoječa domača birtija s pametno odmerjenimi posodobitvami razvija v precej resen gostinski obrat. Ena od nepričakovanih zanimivosti je lepo kurirana kolekcija indijskih jedi, ki jih pripravlja eden od na Gorenjsko priženjenih kuharjev, katerega znanje so premeteno vnesli še v nekatere bolj slovenarske postavke. Kot pogrinjek prinesen divjačinski namaz smo najprej hoteli odpraviti kakor podobnika turistični pašteti, a smo na drugi grižljaj porajtali globljo, eno prav posebej žmohtno masalo. Še bolj všečna je bila osvežilna raita ( jogurtova pomaka s koščki sveže zelenjave), v katero smo pomakali hrustljavo ocvrte žabje krake. Zanimive intervencije pa so prišle tudi z domačega konca: zelo tanke rezine govejega jezika spremljajo hrustljave okisane zelenjave in – pazi to – blago začesnan, kremast slanoled, v kroglice zrolana, panirana in hrustljavo ocvrta krvavična fila pa je tudi dala fletno novo dimenzijo kmetski klasiki.

V Dragi se sicer pametno izogibajo temu, da bi se afnali za vsako ceno: česnova kremna juha je tako zelo klasična, a postrežena z lepo zapečenimi krutoni in potresena z žafraniko; svinjska rebra so lepo potrimana, zmehčana s počasnim dušenjem in na koncu še zapečena; v koruzni moki povaljan postrvji file je hrustljav in sočen, kos mesa divjega prašiča pa zmehčan do popolnosti. Vendar imamo za vsakega od teh krožnikov tudi kakšno pripombo: z ono brusnično marmelado si ob postrvi (drugače kot s fletno ajdovo kašo in hrustljavimi šparglji) res nismo imeli kaj pomagati, žličenje bučnega pireja na vse krožnike je bilo tudi že malo dolgočasno, predvsem pa sta bili obe mesni omaki – plain za rebra in s suhimi slivami ojačana za divjačino – pregosti, pretežki in preslani.

Da nas ne bi odneslo predaleč v šinfarijo – ker nas praktično nima za kaj –, se vračamo k dobrim stvarem: domači, merjascu priloženi ravioli, so bili lahkotni, elegantni in ravno prav kuhani, gobova omaka za žlikrofe je bila dišeča in ravno prav je je bilo, po starih šegah pripravljen šmorn je bil všečen, skutna pita je bila obložena z želiranimi jagodami in pospremljena s še enim lepo kremastim sladoledom (in nebodigatreba crumblom), ledena kava lepo zložena po plasteh, digestivni smrekov šnops pa imenitna popotnica za domov in vabilo za še kakšen obisk, tudi našega bralstva. Draga je namreč primerek udobne, lepo urejene, ponudbeno dobro uravnotežene birtije s prijaznim in tudi kakšne sproščene debatke zmožnim osebjem, kjer celo Avsenike vrtijo ravno prav na glas, da so prezentni, a da ti ne gredo na živce.