Smo bili res gostoljubni?

Z rojstvom države se je ob vseh prizadevanjih za njeno uspešno delovanje začel tudi boj za »nacionalno čistost«. Odstranjevanje Neslovencev, nebodijihtreba, ki naj bi ogrožali naša mir in varnost, je potekalo na način politične mimikrije, zato ga je bilo na začetku težje prepoznati. Šlo je za načrtovan sistem, ki so ga vodili v glavnem politiki desne usmeritve, izvajalo pa ga je poslušno uradništvo. Prvi so bili na udaru pri nas (še) živeči pripadniki JLA in njihovi sorodniki, zatem izbrisani in v istem času bosanski begunci. Izbris, dr. Dragan Petrovec ga upravičeno imenuje administrativni genocid, je nazadnje le doživel širše razkritje, javno zgražanje in obsodbe, čeprav krivci zanj, žal, ne bodo nikoli prišli pred sodišče. O trpljenju bosanskih beguncev pri nas pa ljudje zelo malo vedo. Podoben molk, kot je spremljal izbris, je spremljal tudi življenje beguncev pri nas. O njem se zunaj tako imenovanih zbirnih centrov in gostiteljskih domov, kjer so živeli, ni smelo nič vedeti, nič govoriti.

V javnosti sicer velja, »da je bilo v Sloveniji 70 tisoč bosanskih beguncev, za katere je država zelo dobro poskrbela«. Zaradi tega se danes tudi tako prostodušno govori, »da bo zato znala poskrbeti tudi za begunce iz Ukrajine«. Zdaj sicer kaže, da bo res. Politika naše države do beguncev iz BiH je bila ksenofobna in se je uporabila tudi kot podlaga za še bolj krivično azilantsko in migrantsko politiko.

Vojna v BiH, začela se je 6. aprila 1992, je takoj imela značilnosti etničnega čiščenja. Pred pokoli in splošnim uničenjem so se ljudje zatekali tudi v Slovenijo. Bila je prva varna država, saj je bila Hrvaška zaradi vojne delno okupirana. Poleg tega je nekdanja najbolj razvita jugoslovanska bratska republika pri ljudeh iz BiH vselej zbujala zaupanje in spoštovanje. A nova država se je do beguncev vedla, kot da ne bi nikoli živeli skupaj. Tistim, ki niso našli zatočišča pri sorodnikih – takih je bilo sicer skoraj dve tretjini –, je zagotovila namestitev, hrano in nujno zdravniško pomoč. Hkrati jih je, čeprav so bili zaradi vojnih strahot močno travmatizirani in so bili dejansko pregnanci, umaknila izpred oči javnosti. Najmanj štiri mesece, ponekod še več (prave podatke je težko pridobiti), so bili dobesedno zaprti v begunskih centrih. Kasneje so se smeli prosto gibati le dve uri na teden. Za identifikacijo ni bil dovolj begunski karton, ki jim ga je izdal Rdeči križ, ali osebni dokumenti. Vodje zbirnih centrov so morali vnaprej zaprositi za posebne dovolilnice.

Ko sem s svojimi gledališkimi skupinami v tistem času obiskovala begunske centre po Sloveniji, sem se spraševala, kako je državi prek javnih del sploh uspelo najti toliko neprijaznih kadrov. Večina se je do beguncev vedla pokroviteljsko, žaljivo, celo šovinistično. Kako na primer drugače razumeti, da so jim ponekod vztrajno kuhali svinjino, čeprav so bili begunci v glavnem muslimani? Ženske so se ves čas ponujale, da bi same prevzele kuhanje. Ponekod jim je to celo uspelo. Kar je bilo dobro, saj je hrana s tem postala užitna. Hkrati so krožile pritožbe, tudi v medijih, o nehvaležnih beguncih, ki se zmrdujejo nad hrano, o kruhu, ki v zbirnih centrih leži po tleh in ga davkoplačevalci plačujemo iz svojih žepov. Moja izkušnja je bila drugačna. Begunci so vedno izražali hvaležnost do države, ki jih je sprejela. Ko sem jih nagovarjala, naj se postavijo za svoje pravice, so bili začudeni, čeprav so, še posebej v nekdanjih vojašnicah JLA, živeli v izjemno slabih razmerah. Nazorno jih opiše Gregor Belušič na letaku za koncert skupine Dertum Bend: »Brezperspektivnost zaustavljenega časa zbirnih centrov za neprave državljane nepravih delov Bosne in Hercegovine je pahnila v pasivnost in apatijo veliko večino teh nevidnih prebivalcev rezervatov.« Ljudje so životarili, saj je začasni begunski status, ki jim ga je dodelila država, vseboval veliko več prepovedi kot pravic.

Zato so begunci Slovenijo množično zapuščali. Njihovo število se je nenehno zmanjševalo. Ostajali so le tisti, ki so imeli pri nas najbližje sorodnike, tako da je šlo za združevanje družin. Države, v katere so odhajali, so jim omogočale normalne stanovanjske razmere, šolanje na vseh ravneh, integracijo, zaposlovanje. V drugih državah so dobili tudi denarno podporo. Pri nas jim je Rdeči križ šele leta 1993 začel razdeljevati mesečno pomoč v vrednosti deset ameriških dolarjev kot nadomestilo za življenje pri družinah gostiteljicah. Pri nas so samo na dovoljenje za delo čakali deset let. Šele 12. julija 2002 je državni zbor sprejel spremembe zakona o začasnem zatočišču, ki je to področje uredil. Pomenljivo, saj je bilo konec leta 2002 beguncev le še 1290. Glede na to, da je izraz ’Bosanci’ že prej veljal za tuje delavce, ki so pri nas opravljali najslabše plačana »umazana« dela, si lahko le predstavljamo, kako težko so živele družine, ko so se povečale še za bližnje in daljne sorodnike begunce, čeprav jim je enkrat na mesec pripadal humanitarni paket Rdečega križa.

Slovenija je pred domačo in mednarodno javnostjo uspešno hlinila, da odlično skrbi za begunce, čeprav si je ves čas prizadevala predvsem za to, da bi se jih čim prej znebila. Brez težav je kršila mednarodne konvencije in zakone, ki jih je podpisala, celo lastno ustavo, ko je beguncem omejevala pravico do gibanja, do celovitega šolanja, do popolne zdravstvene oskrbe, predvsem pa do dela. Odlični primeri politične mimikrije, sprenevedanja in laži, ki so bili močno medijsko podprti. Tudi na splošno je bil na začetku devetdesetih let odnos Slovencev do Neslovencev takšen, da je bilo, kot je povedala Aida Kurtović, ki je takrat na Radiu Študent vodila oddajo Nisam ja odavde, celo poslušanje glasbe z območja nekdanje Jugoslavije neke vrste upor. Konec devetdesetih let je to prešlo v jugonostalgijo. Tudi odnos Slovencev do Neslovencev se je spremenil na bolje. Le odnos države do njih je vseskozi ostajal enak.

Za begunce je bilo, še preden je na začetku avgusta 1992 nastal urad za priseljence in begunce, najprej pristojno ministrstvo za obrambo, ki je, upam si trditi, postavilo osnovne standarde za obravnavo teh ljudi. Obrambni minister je bil Janez Janša, ki je imel takrat še odločilen vpliv na državo in državljane. Osmega avgusta 1992, štiri mesece po začetku vojne v BiH, je Slovenija za begunce zaprla meje, ker naj bi za državo pomenili resno varnostno grožnjo. Glavna utemeljitev je bila, da jih je že 70 tisoč. Vendar so, kot z vsem drugim v zvezi z bosanskimi begunci, tudi z njihovim številom močno manipulirali. Včasih so ga po potrebi celo spreminjali. Navajam iz knjige Retorika begunske problematike v Sloveniji: »Skoraj leto za tem, ko je bilo po uradnih podatkih Urada za priseljevanje in begunce v Sloveniji največ 50.000 beguncev, je generalni sekretar Rdečega križa Slovenije, ki je 3. marca 1993 govoril na mednarodni konferenci v Trstu, rekel takole: ’V času vojne na Hrvaškem in sedaj v Bosni in Hercegovini je bilo v Sloveniji nad 170.000 beguncev. To predstavlja 8 odstotkov prebivalcev v naši državi.’« Nevladne organizacije so se ves čas pritoževale in zahtevale, naj objavljajo natančne podatke, saj je bilo po njihovih podatkih beguncev veliko manj, kot se je uradno navajalo. Podatki, ki jih v knjigi Moje življenje, moje delovanje navaja Anica Mikuž Kos, se skladajo s tistimi nevladnih organizacij: »Tisti, ki so želeli izpostaviti, kako dobra je bila Slovenija do beguncev, so navajali številko 70.000 in še kakih 30.000 ilegalcev. Drugi, tedanji slovenski vladi manj naklonjeni, so ugotavljali, da je bilo ’beguncev po konvenciji UNHCR’, torej legalnih, le 40.000. Danes, leta 2012, ko pripravljam knjigo, je uradna številka 35.000.«

Vlada je že junija 1992 objavila poročilo o problematiki beguncev v Sloveniji, v katerem je ugotovila, da ti za državo pomenijo velikanski problem, da ogrožajo življenjsko raven državljanov in zmožnost zagotavljanja varnosti, saj je njihovo število že preseglo zgornjo mejo, določeno pri deset tisoč beguncih, po oceni vlade pa je njihovo število takrat že presegalo tri odstotke prebivalstva, torej naj bi šlo za približno 60 tisoč ljudi.

»Varnostno grožnjo« je po podatkih Rdečega križa iz leta 1993 pomenilo 47 odstotkov begunskih otrok do 16. leta starosti, 41 odstotkov žensk, starejših od 16 let, devet odstotkov moških od 16. do 60. leta in dva odstotka moških, starejših od 60 let. In ker so bili varnostna grožnja, se nekaj mesecev niso smeli premakniti iz zbirnih centrov. A tudi kasneje čim redkeje. Osnovne šole so bile tri leta organizirane v begunskih centrih, šele leta 1995 so se otroci lahko vpisali v slovenske. V srednjo šolo so se begunci lahko vpisali le, če so bila mesta prosta, ponekod so bila plačljiva, ocen niso dobili, le potrdilo o šolanju. Fakultete so v glavnem zahtevale plačilo za študij. Stroške zanj je kril Open Society Found (Soros). Ta je financiral tudi kulturne in socialne projekte. Pomagali so še urad za mladino, tuja veleposlaništva, UNHCR, vlade drugih držav in prostovoljci – slovenski, italijanski, španski, angleški itd. –, z vsega sveta so prihajali, ker jih je ganila usoda Bosne, ki jo je ves svet zapustil. Še braniti se ni smela, saj je zanjo do konca vojne veljal embargo na uvoz orožja.

Štirinajst dni po začetku vojne v BiH sem se zglasila na Rdečem križu v begunskem centru v Trnovem in ponudila pomoč. Z begunci sem potem do konca leta 1997 intenzivno sodelovala pri projektu Pregnanci v KUD France Prešeren. Zato lahko rečem, da razmere in njihovo življenje pri nas dobro poznam. Vsi so najprej hoteli ostati v Sloveniji, zaradi bližine doma, kjer so ostali njihovi možje, očetje, bratje, ki so se tam borili, in zaradi jezika, ki jim je bil blizu in so se ga, vsaj otroci in mladi, zelo hitro naučili. Hoteli so ostati, ker smo še tik pred tem živeli v skupni državi in so nas spoštovali. A je bila Slovenija do njih ohola, negostoljubna, hladna in zanje neperspektivna. To žal večini ni znano.

Ker so bosanski begunci tako kot izbrisani del novejše slovenske zgodovine, na katerega smo sicer le težko ponosni, bi se z dejanskim ravnanjem z njimi vsaj danes morali seznaniti. Če bi to naredili že prej, če ne bi tako zlahka nasedli politični mimikriji, bi imeli danes bolj zdravo migrantsko in azilantsko politiko, pa tudi bolj zdravo državo in demokracijo.

Morda pa le začenjamo novo štetje tudi na tem področju?