Ne tako hitro, Viktor

Pred nekaj tedni je po zmagi na volitvah novi-večni madžarski premier Viktor Orbán rekel: »V Budimpešti je ves svet nocoj videl, da so zmagale krščanskodemokratska politika, konservativna državljanska politika in domoljubna politika. Evropi sporočamo, da to ni preteklost, to je prihodnost. To bo naša skupna evropska prihodnost.« No ja, zdaj, po nekaj tednih, ni videti ravno tako. Orbán je danes izoliran, kot doslej še ni bil. Ne le zaradi prijateljevanja s Putinom in vojne v Ukrajini, ampak tudi zaradi izida volitev v Sloveniji in Franciji, kjer je ta konec tedna v drugem krogu predsedniških volitev zmagal Emmanuel Macron. Z 58,5 odstotka glasov je premagal Orbánovo zaveznico Marine Le Pen, ki je dobila 41,5 odstotka glasov. Tako kot je Orbán pri predvolilni kampanji finančno pomagal Janezu Janši, je tudi Le Penovi: na začetku marca je od madžarske državne banke MKB dobila 10,7 milijona evrov posojila.

A načrt očitno ni uspel. Izid volitev v Sloveniji in seveda predvsem v Franciji pomeni, da bomo v prihodnosti priča korenitejšim reformam EU, ki bodo šle v smeri starega Macronovega gesla – krepitve »suverenosti EU«. To bo zelo verjetno pomenilo gradnjo evropske obrambe, torej vojske. Macronova zmaga pomeni tudi, da bomo v EU dobili nove finančne svežnje, podobne zdajšnjemu načrtu za okrevanje in odpornost. To bo v bližnji prihodnosti gotovo glavna tema pogovorov med Francijo in Nemčijo, ki je bila z Angelo Merkel na tem področju bolj zadržana.

Kljub vsemu pa več kot 40-odstotna podpora Le Penovi ostaja svarilo, da je populizem v Evropi še vedno živahna sila, ki jo na Zahodu poganjajo veliko nezadovoljstvo volivcev zaradi naraščajoče inflacije, visokih cen energije, počasne gospodarske rasti in priseljevanja, na Vzhodu pa občutek v državah Srednje in Vzhodne Evrope, da znotraj EU ostajajo v nekakšnem polkolonialističnem odnosu, v katerem so izkoriščane zaradi premoči zahodnega kapitala.

Izziv je torej na obeh straneh Evrope. Preseljevanje delavcev iz vzhodnega dela celine v zahodnega, fenomen tako imenovanih poljskih vodoinštalaterjev, je bilo dejansko podcenjeno. Danes vemo, da je v preteklosti prispevalo k brexitu in zahodnemu nasprotovanju širitvi EU in njeni poglobitvi. Notranje ekonomske migracije v EU so bile večje in so na čustva vplivale veliko bolj kot begunski valovi. Je pa danes ravno tako jasno, da je bil podcenjen tudi nasprotni učinek. To je razprodaja podjetij v Vzhodni Evropi, zaradi česar je Vzhod izgubil del gospodarske suverenosti, to pa je prispevalo k vzponu ultrakonservativnih sil recimo na Poljskem in Madžarskem.

Toliko hvaljena in spodbujana evropska mobilnost delavcev in kapitala mora postati prej izjema kot pravilo. To pomeni, da se bo morala nova Evropa razvijati veliko enakomerneje. To pa ni le izziv za Macrona in novega nemškega kanclerja Scholza, ampak tudi za vsako od manj izpostavljenih članic EU posebej. To je zdaj jasno. Konkretno za nas: kako bomo ponovno dobili domačega letalskega prevoznika, morda celo spet letališče?