Ena sekunda

za +

Cinema Paradiso.

V času kitajske kulturne revolucije (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400.000 do milijon), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža. Intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože. Kadar koža umre, ni več dlak«) – ob popolni imuniteti sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«: oblačili so jih v smešne stare obleke, natikali so jim oslovske klobuke, silili so jih v groteskne in mučne položaje, morali so lajati kot psi (na vseh štirih), zemljiške posestnike so vpregli v plug, ki so ga morali vleči, stari pisatelji so morali do izčrpanosti »delati avione«, šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava, profesorji so morali jesti travo, številni so od vsega hudega delali samomore, skakali skozi okna – eden izmed njih se je celo vrgel v izvir vrele vode.

Ena sekunda, ki jo je posnel veliki Yimou Zhang, avtor filmov Junak, Hiša letečih bodal, Prekletstvo zlate rože, Živeti, Ju Dou, Dvignite rdečo svetilko in Pot domov, se dogaja leta 1975, tik pred koncem kulturne revolucije, toda vsega tega o »vzgojnih« grozotah kulturne revolucije ne izveste v filmu. Še zdaleč ne – že zgolj namig, da produkt kulturne revolucije ni bil razcvet, temveč revščina, je bil menda dovolj, da je kitajska partija film za dve leti bunkerirala. Namig, da je film boljši od kitajske resničnosti (ob filmu ljudje eskapistično pozabijo na bedo filozofije in filozofijo bede), pa je bil itak verjetno olje na ogenj. Ena sekunda se začne na puščavskih sipinah, kjer namesto Paula Atreidesa, Duncana Idaha in Vladimirja Harkonnena zagledamo begunca (Li Zhang), jetnika (očitno žrtev kulturne revolucije), ki je pobegnil iz ječe, da bi si v neki delavski oazi ogledal film Junaški sinovi in hčerke, agitpropovsko epopejo, v kateri naj bi se za trenutek – za sekundo – pojavila tudi njegova »junaška« hči, ki je že dolgo ni videl ( ja, nič ni intimnejšega od politike). Toda ko pride, je predstave že konec, za nameček pa ključni filmski kolut ukrade revna, skuštrana najstnica (Liu Haocun), ki celuloid potrebuje za izdelavo svetilke, s katero bi pomagala bratu. Ja, film razsvetli mrak. Daje videti. Olajša življenje. Pokaže pot. Odpre svet. Obsede emocije. Solidarizira ljudi. Oboroži spomin. Revolucionira sanje. Ustvari skupnost. Ena sekunda je film o boju za film: begunec hoče »svoj« delček filma, najstnica »svojega«, kinooperater (Fan Wei), alias Gospod Film, pa hoče nazaj celotni film, ki se je izgubil in umazal. Razsvetliti hoče množice – film je plamen revolucije, Gospod Film pa je maoist.

Film je nekaj kolektivnega, orodje, s pomočjo katerega oblast glorificira svoje vizije, obenem pa je nekaj povsem osebnega. Očetu omogoči hipno »srečanje« s hčerko. Film pa je tudi nevaren, saj gori – kliče iluzije, fetišizem, nostalgijo, transformacijo in obsedenost. Morali bi videti ljudi, ki strmijo v filmsko platno. Morali bi videti begunca in kinooperaterja, ki skozi okenci projekcijske kabine gledata film. Morali bi videti, kako ljubeče Gospod Film in ostali – vse mesto! – čistijo in restavrirajo »umazani« filmski trak. Morali bi videti svetlobni snop, ki se steguje po dvorani. Morali bi videti, kako se kino prelevi v Platonovo votlino. Morali bi videti, kako nežno Yimou Zhang snema kinoprojektor – in filmski trak. In morali bi videti begunca, ki je za sekundo filma pripravljen žrtvovati svojo svobodo. Film ljudi prisili, da gredo čez sebe. Da tvegajo. Da skočijo v neznano. Ena sekunda je hommage kinodvorani, platnu, traku in utopični skupnosti, ki jo je ustvaril film in ki zdaj zaradi novih tehnologij in novih načinov gledanja filmov izginja, a nobenega dvoma ni, da si jo bo kmalu mogoče ogledati tudi na telefonu. (kino)