Antigona – Kako si upamo!

za

Ljubezen nam je vsem v pogubo.

»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu,« vzklikne Antigona, ki hoče na vsak način pokopati svojega brata Polinejka, izdajalca, čigar pokop je Kreon, vladar Teb, prepovedal. Toda Antigona, prepričana, da izpolnjuje voljo Bogov, vztraja – ne glede na strašne posledice. Hajmon, Kreontov sin (in Antigonin ženin), se nasadi na meč, Evridika, Kreontova žena, tudi, Antigona pa se obesi. Ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! Slavoj Žižek, ki je pred nekaj leti tudi sam napisal svojo verzijo Antigone (in ki ne bi imel nič proti ženski voditeljici v slogu »okrutne« Device Orleanske), pravi, da je bilo osemnajsto stoletje Antigonino, devetnajsto Ojdipovo (kar je pogruntal tudi Freud), dvajseto pa spet Antigonino. Antigona je mit, nekaj dobrega, pozitivnega. Nič čudnega: ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! »Nihče si ne drzne problematizirati Antigone. In to bi morali storiti,« pravi Žižek. Antigona je srečna, ne pa tragična oseba. »Umreti hoče častne smrti in želja se ji izpolni.« Antigona ni glas zatiranih. Ali kot slišimo: »Predraga Antigona, izključeni prav nič ne rabijo sočutja in skrbi privilegiranih. Nočejo, da drugi govore namesto njih. Ko si zanje govorila, si jih izdala še bolj kot tvoj stric – vzela si jim njihov glas.” Kreon “bolj pristno zastopa voljo in mnenje večine.« Kdo ali kaj bi bil danes Kreon? Bruselj, pravi Žižek: po eni strani deluje razsvetljeno (za abortus, poroke istospolnih ipd.), po drugi pa predpisuje strogo varčevanje – Kreon/ Bruselj je »globalni kapitalizem s človeškim obrazom«. Kdo ali kaj pa bi bila danes Antigona? Populistka, fundamentalistka – bila bi proti priseljencem, nastopala bi v imenu neke ožje identitete. Ja, tu bi bila, da ljubi, ne pa sovraži.

Medtem ko Žižek reinterpretira Antigono in ko Anja Novak (Antigona), Primož Bezjak (Kreon), Gregor Prah (Polinejk), Matija Vastl (Terezijas) in Žan Perko (Hajmon) interpretirajo njegovo Antigono (katere poanta je povsem jasna: včasih se hude reči zgodijo zato, da se ne bi dogajale še hujše, saj je lahko to, da ne ubiješ, še hujši zločin), pa se nizajo največji hiti antigonskega 20./21. stoletja. Na eni strani so izrazi antigonske ljubezni: Evropa, ki stremi k miru, solidarnosti in ljubezni, Marine Le Pen, ki pripoveduje, kaj vse bi počela v imenu ljudstva, Nigel Farage, ki prede o »pravih« ljudeh, ki so zlomili establišment in Britanijo odpeljali iz Evropske unije, Macron, ki slavi svojo ljubezen do krhkih, papež Frančišek, ki govori o tem, da smo vsi bratje v človeštvu, Matteo Salvini, ki izpoveduje svojo ljubezen do beguncev in nacionalnih meja, poslanec Evrope narodov, ki govori o ljubezni do »naših« vrednot, izvršna direktorica banke J. P. Morgan, ki v Davosu opeva ljubezen megakorporacij (in bogataše, ki »izboljšujejo stanje sveta«), Jean-Claude Juncker, ki govori o Karlu Marxu, filozofu prihodnosti, Angela Merkel, ki slavi begunce in evropsko solidarnost. Ne da sovražijo – da ljubijo, so na svetu!

Na drugi strani pa vidimo strašne posledice te antigonske ljubezni: prost pretok kapitala, meje, begunce, žice, nasilje, trupla, neenakosti, trpljenje, mit o neskončni gospodarski rasti, »tehnološke in gospodarske preobrazbene sile«, populizem, orbanizem, antidemokracijo, refašizacijo. Popolne slike Heglovega dictuma o družbi, ki se iz zgodovine ni nikoli ničesar naučila. In seveda – če smo že ravno pri ljubezni, je prav, da se spomnimo tudi revolucionarne ljubezni: »Cikel revolucionarne dejavnosti v dvajsetem stoletju se je končal s skoraj popolno katastrofo. In kjer se ni končal s popolno katastrofo, je bilo še slabše. Ali ni ironično, da so danes nekdanji komunisti, ki so še na oblasti, najbolj surovi upravitelji svetovnega kapitalizma.« Poglejte le na Kitajsko, kjer kapitalizem koraka – kot vojska. In ta neoliberalni kapitalizem ljudi navdaja s strahom, negotovostjo in jezo ter jih spreminja v fundamentaliste. Vprašanje je le: zakaj se vsi spravljajo nad fundamentaliste, ne pa na neoliberalni kapitalizem? In še eno vprašanje se zastavlja: zakaj se vsi spravljajo nad Evropo? Evropa je izumila vse temeljne emancipacijske koncepte, pravi Žižek. Ta evropska tradicija je še vedno živa. Resda je ogrožena, toda razen te tradicije ne obstaja nič drugega. »Marksizem! Moj bog, si lahko predstavljate kaj bolj evropskega od marksizma?« Ne. Na koncu vidimo slovitega psihoanalitika Jacquesa Lacana, ki ga leta 1972 na predavanju napade neki študent. Kaj hoče? Revolucijo! Toda Lacan ne skriva, da revolucija pomeni vrnitev gospodarja. V slogu: hoteli ste gospodarja – prav, dobili ga boste! (Kinodvor + VOD)