The Smile: A Light for Attracting Attention

+ + + +

Čeprav je Radiohead znan po odklonilnem odnosu do ponavljanja samega sebe, tudi on ni odporen proti zahtevam glasbene industrije. Lani je izšla posebna ponovna izdaja kultnih albumov Kid A in Amnesiac ter drugega ekskluzivnega materiala. Toda frontman Thom Yorke in kitarist Jonny Greenwood, gonilni sili enega vplivnejših britanskih bendov zadnjih 30 let, med pandemijo nista počivala na lovorikah. Za ritmične aranžmaje frišnega karantenskega materiala in starih zamisli, ki sta jih razvijala zadnja leta, sta angažirala bobnarja Toma Skinnerja, ki smo ga pri nas že večkrat gledali v družbi londonskih jazzerjev iz zasedbe Sons of Kemet. Pod imenom The Smile se je trio prvič predstavil na lanskem spletnem koncertu v sklopu Festivala Glastonbury. Če smo zaradi Skinnerja pričakovali zasuk proti jazzovskim vodam, smo se motili. Prvenec skupine The Smile je veliko bližje Radioheadovemu materialu zadnjih let kot vsi drugi stranski projekti članov skupine skupaj.

Če bi kdo rekel, da gre za nadaljevanje zadnjega Radioheadovega albuma A Moon Shaped Pool (2016), bi mu bržkone verjeli, čeprav sta imela prste vmes le dva od petih članov. Pred nami je 13 novih skladb avtorskega superpara Yorke-Greenwood, »plemenitega divjaka« in poeta ter avantgardnega skladatelja in tehničarja, med katerima vlada posebna ustvarjalna sinergija, pri čemer moramo upoštevati tudi Skinnerjev prispevek. Njegovo bobnanje je pričakovano poliritmično – v komadu The Opposite se pokloni vizionarju afrobeata Tonyju Allenu, a njegovi udarni ritmi so odmerjeni premišljeno, včasih pa se jim bend celo odpove. Slogovno je pogosto blizu mehkim soul/ jazz gruvom projekta SAULT, posebej v komadih Pana-Vision in The Smoke, ki ju podobno kot tudi Speech Bubbles definirajo subtilni vložki Londonskega simfoničnega orkestra. V skladbi You Will Never Work in Television Again trio celo zavije proti postpunku (na misel pridejo pionirji punka iz skupine Wire), Free in the Knowledge pa je nekakšen mežik baladam benda Coldplay. A to so tako rekoč edine »anomalije«, najbolj nepričakovani zasuki na sicer zelo radioheadovskem albumu z radioheadovskimi komadi à la The Same, A Hairdryer in Skrting on the Surface. Yorke posega po standardnih prijemih, od falzetnega zavijanja do energičnega punkovskega petja, Greenwood vseskozi potrjuje, da je eden najbolj sofisticiranih avtorjev glasbe svoje generacije, Skinner pa iz ozadja skrbi, da vse skupaj zveni impozantno.

Debi projekta The Smile izhaja iz tiste bolj igrive in vznemirljive strani Radioheadove diskografije, brez pretirano dramatičnih in jokavih trenutkov, morda razen presunljive klavirske skladbe Open the Floodgates. A najbolj postane poseben in vabljiv, ko se zares oddalji od prepoznavnega zvena izvornega benda. Zvočno in aranžmajsko razkošen art rock najvišje kakovosti.