Plošča / Quelle Chris: Deathfame

Aprila 2020, na vrhuncu karantenske introspekcije, je nekonformistični detroitski pljuvač v sodelovanju s producentom Chrisom Keysom dostavil soulovsko blagozvočni hiphop biser Innocent Country 2, eno najlepših zgodnjekoronskih izdaj, ki me vsakič vrne v tisto neponovljivo liminalno razpoloženje. Da je Quelle čisto v svoji ligi, je dokazal že veliko prej, denimo na albumu Everything’s Fine z mojstrico Jean Grae in na nasledniku Guns, na katerem je kritično seciral trikotnik strelnega orožja, nasilja in rasizma. Sproščenost in prizemljenost, s katerima Detroitčan podaja svoje pronicljive verze, ter skoraj popolna odsotnost klišejskih raperskih egotripov so glavni dejavniki, zaradi katerih ga marsikdo uvršča med smetano sodobnega angažiranega rimoklepanja.

Pričakovanja, povezana z novim albumom, so bila tako nadpovprečno visoka – pri nekaterih morda višja kot pri novem Lamarju. Navsezadnje je Quelle eden od nespornih pretendentov za kralja undergrounda. Podlage, ki ostajajo tipično nostalgične, sta poleg njega samega prispevala redni sodelavec Keys in losangeleški ritmoklepač Knxwledge. Večinoma se zadržujejo v miljeju abstraktnega in zaprašenega lo-fi izrazja (spomnite se nedavnih izdaj Earla Sweatshirta). V njih je nekaj pomirjujočega, skoraj opijsko opojnega. Gradijo jih mehki jazzovski klavirski sampli, zvočne zanke s pozabljenih soulovskih in r & b-plat, raznorodni zamolkli zvoki in razštelani, s soncem obsijani beati, ki na album vnašajo duha pogojnega optimizma. Tudi v najbolj eksperimentalnih, za nekatere morebiti depra trenutkih Quelle nikoli ne zamori, kvečjemu nas preizkuša. Včasih je zvočna podoba tako »vitka«, da učinkuje kot prozorna prikazen, spet drugič je precej zapacana in saturirana, posebej to velja za kratke interludije, ki povezujejo komade.

Njegovi verzi ostajajo odkritosrčni in nepretenciozni, je pa zaznati tudi več komičnih vložkov in celo trenutke samohvale. V njih kot kultna podzemna figura med drugim obravnava slavo, deprivilegiranost, svoj vpliv na mlajše generacije MC-jev, strta srca in nezmožnost biti ljubljen. Izstopajo različni modusi njegovega flowa: od lenobne in mehke artikulacije počasi izžarevajoče uverture Alive Ain’t Always Living in dialoga med nizkim in visokim glasom à la MF Doom v razštelanem štiklu King In Black do resnobnega globokega tona komada The Agency of the Future in poskusa petja v zapohanem šlagerju How Could They Love Something Like Me?. Ne manjka niti odličnih gostovanj. Navy Blue briljira v So Tired You Can’t Stop Dreaming, nič manj pa niso prepričljivi Pink Siifu, MoRuf, Denmark Vessey, J Jig Cicero in Cavalier.

DEATHFAME ni na prvo žogo. Je tu in tam kaotičen, kakofoničen in idejno razpršen album. Toda prav izstopajoča, vseskozi vznemirljiva zvočna podoba ga v spregi s Quellovo lucidno poetiko umešča v sam vrh letošnje progresivne hiphop produkcije.