Film / Bilo je nekoč v Srbiji

proti

Leskovačko čudo.

Trump je vzkliknil: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Parafrazo tega je mogoče slišati tudi v Srbiji: Naredimo Srbijo spet veliko! Ob tem nas kakopak po malem zmrazi, toda nekateri so se odločili, da bodo Srbijo naredili spet veliko vsaj v filmih, tako da že leta gledamo filme in serije, ki nostalgično obujajo, revidirajo, rekanonizirajo in slavijo veliko srbsko preteklost, »zlate čase«. Njihovo sporočilo je na dlani: O, ko bi ja spet bilo tako, kot je bilo nekoč! Petar Ristovski, ki je pred nekaj leti posnel film Kralj Peter I – hvalnico monarhiji. Ja, bilo je nekoč! Zdaj, v filmu Bilo je nekoč v Srbiji, pa hvali čudežno, mitsko dobo Leskovca – »leskovaški čudež«. Cone (Viktor Savić) in Dine (Nemanja Oliverić), prijatelja iz Leskovca, med I. svetovno vojno in po njej pristaneta na različnih koncih Evrope – Dine v Parizu, kjer izkusi svetovljansko joie de vivre, s filmom vred, Cone pa v Manchestru, kjer izkusi šokantni, osupljivi, prometejski tempo industrijskega kapitalizma.

Ko se vrneta v Leskovac, s sabo prineseta svet – film in kapitalizem. Cone hoče postaviti tekstilno tovarno, Dine hoče obnoviti kino. Oba se tudi zaljubita, kar je slavnostno dopolnilo njune podjetnosti (ni filma in kapitalizma brez ljubezni), toda film, ki hoče pokazati, kako sta kapitalizem in film transformirala in modernizirala Leskovac, je brez pravega entuziazma in brez epskega zamaha. Nogo ima pretežko, premalo je senzibilen, radoveden in papriciran, preveč je dehidriran, samega sebe pa vedno znova povozi z neskončnimi offi, s katerimi nas skuša očitno prepričati, da je smiseln, melodičen (kot leskovaški dialekt) in presenetljiv. Presenečenj pa ni in ni – presenetljivo je le to, da je v filmu o tem, kako je film moderniziral in »povečal« Leskovac (in Srbijo), tako malo filma. (kino