Pariz, 13. okrožje

za

Milenijski vrtiljak.

Film Pariz, 13. okrožje se dogaja v pariškem brutalističnem »olimpijskem« stanovanjskem kompleksu, nebotičnih falosih, v katerih milenijci in milenijke pri dobrih tridesetih kanalizirajo Johna Waynea – najprej se pofukajo in šele potem zastavljajo vprašanja. Emilie (Lucie Zhang) objavi oglas – išče sostanovalko. Služba v klicnem centru ji ne vrže dovolj. Ja, v klicnem centru – pa v tako dobre šole je hodila! Preveč izobražena je – tipična milenijka. Okrog pasu si zavija polivinil – da je videti vitkejša. Na njen oglas se javi Camille, za katero pa se izkaže, da ni dekle, temveč zelo seksi, sproščeni, temnopolti fant (Makita Samba), ki je skoraj doktor filozofije, a dela “le” na gimnaziji. Tipični milenijec. Ravno dovolj sta osamljena (in ravno dovolj drug drugemu neznana), da se pofukata. Brez obveznosti. V trenutku sta fakbadija. A nočeta se preveč spoznati. Prehude intime ju je strah. Kaj šele zaljubljenosti. Strast te lahko zanese – in lahko obtičiš z luzerjem. Dva luzerja skupaj – ponižanje! Anonimnost je v teh hipermedijskih časih, ko je vsakdo nekdo in nekaj in ko je težko biti nihče, dobra le pri seksu, sicer pa ne. Si pač omislita še druge fakbadije. Pa rejv. Ekstazi. Tinder.

Frustracije intenzivirajo seks. Kmalu več ne vesta, koliko časa že nista fukala. A ostajata v stiku. Le pravila se spreminjajo. »Pogrešal me boš,« dahne Emilie, ki ve, da teh fakbadijskih odnosov ni konec, ko je konec. Da se na človeka prilepijo. Da visijo – kot jutro po neprespani noči. Da jih sodobne tehnologije, ki omogočajo stalno povezanost, ohranjajo nenehno žive. Da nekdanji ljubimci nenehno krožijo drug okrog drugega, da torej ostajajo v orbiti, v stanju stalne pripravljenosti in vzburjenosti. Da jih od ponovnega hook-upa loči le sms, ekstaza njihove digitalne orbite. Potem vstopi Nora (Noémie Merlant), ki pride študirat pravo. Z veliko zamudo. A tudi pri seksu zelo zamuja. Ni tako odprta kot Emilie in Camille, zato si najame »Amber Sweet« (Jehnny Beth), priljubljeno cam-girl, spletno izpolnjevalko spolnih fantazij, da jo izmojstri v porno gibih. A ironično: prav »Amber Sweet«, kraljica simulacije, je tu – med vsemi – najbolj resnična, ozemljena in opolnomočena. Morda zato, ker zna nastopati pred publiko, ker se ne pretvarja, da seks – milenijski, tinderski, fakbadijski – ni pornificiran in komodificiran (ali performativen, če hočete), in ker je tremo prepustila tistim, ki si domišljajo, da jih Tinder ohranja čiste in nedolžne. Evforija je le znak negotovosti. Cinizem le stranski učinek novih tehnologij. Paranoja le iskanje fakbadija, ki bi trajal. Vse življenje. Ljubezen je tveganje. Nekaj prekarnega. Orbitalnega. Film Pariz, 13. okrožje je sicer posnet po grafičnih novelah Adriana Tomina, a je videti kot ha-ha reimaginacija filma Frances Ha. (Kinodvor + VOD)