Povežimo Slovenijo II

Vladu Miheljaku je treba čestitati za pogum. Tega je treba imeti, če zapišeš nekaj takega, kot na primer »Ne razumem, kako je lahko naš prijatelj Pavle Gantar brez pomisleka sopodpisnik skupaj z Lisjakom, ki je eksplicitno pozval časopis Dnevnik, da zapre usta njegovemu dolgoletnemu sopotniku in prijatelju Tomažu Mastnaku …« Kot da moj podpis pod dokument, za nazaj in za naprej »pokrije« vse, kar je Luka Lisjak napisal in objavil. Z marsičem se strinjam in z marsičem pa tudi ne, in če bi Vlado Miheljak bolje poznal »našega prijatelja Pavleta«, si prav tovrstnega podtikanja ne bi smel privoščiti, toliko bolj, ker je sam podpisnik nekega drugega »konkurenčnega« pisma.

V svojem političnem življenju sem sodeloval pri nastajanju cele vrste odprtih pisem, pozivov javnosti, protestnih izjav, peticij in podobnih instrumentov oblikovanja javnega mnenja, še pod celo vrsto drugih pa sem se samo podpisal in pri tem se nisem nikoli spraševal, kateri so še drugi podpisniki. Zato Vladu Miheljaku odrekam kakršnokoli pravico odločanja, komu bi jaz smel prispevati svoj podpis in komu ne, skratka odrekam mu pravico, da »upravlja« z mojimi političnimi stališči.

Vlado Miheljak ni edini, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšna je javna in politična provenienca podpisnikov »drugega pisma«. Več kot dobrodošel razlog, da se mu ni treba ukvarjati z vsebino, ki jo to pismo odpira.