Plošča / Vid Vai: Laminar Flow

Ljubljanski brkljač elektronske glasbe Vid Vai že dobro desetletje potiho, a konsistentno niza izdaje tako za domače kot tuje etikete. Čeprav zna zaviti marsikam – v bolj globoke, bolj dubovske ali bolj raziskovalne meandre (ob)klubskih muzik –, pa svoj pečat vtisne s svojstveno retro držo, s katero se redno obrača proti drugi polovici 90. let, proti stilskim spojem, ki prečijo rigidnost žanrskih konvencij. Njegov prvenec Laminar Flow to afiniteto povzema zavestno zavzeto in nič manj kot sijajno.

Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da so 90. leta najbolj razburljivo ali pa vsaj najbolj korenito zaznamovala razvoj klubske muzike. Če se je v prvi polovici skupaj s fragmentacijo visoke intenzitete zgodila nekakšna vzpostavitev »pravil«, konvencij oziroma žanrskih okvirov, pa so proti koncu zadnjega tisočletja te meje razne izvajalke in izvajalci načrtno in redno prestopali.

V domačem miljeju so bile tovrstne prakse precej v stiku s časom, najbolj jih povezujemo s pomembnim kotiščem »pankrtov« plesne elektronske muzike, s Klubom K4.

Album Laminar Flow se močno ozira prav v ta poglavja in te čase »elektro zgodovine«. Najbolj očiten je vpliv britanske scene, vpliv spoja breakbeata in IDM. Vai čez ves album plete izjemno natančne, pogosto sinkopirane (tudi semplane!) ritmične odtise neštetih detajlov in mikrosprememb. Čez te z občutkom nalaga plasti melodij, tako takoj prepoznavnih, legendarnih synthov, kot tistih bolj utopljenih v efektih. Ves čas vzdržuje nežno napetost med plesnim in ambientalnim, čeprav se nagiba bolj k slednjemu. Ploščo odlikuje ubrana zračnost, ki pa je hkrati oprijemljiva, kar nam izda že naslov. Tok je laminaren, torej vse poteka visokoviskozno, urejeno in gladko.

Zaradi omenjenega postopka dela so referenčne točke neizbežne. Prva je kar sveti gral, obvezno čtivo in ničelna točka »ambientalne elektronike« Selected Ambient Works 85-92 samega Aphexa Twina, druga, ki je geografsko precej bliže Vaijevemu ustvarjanju, pa so razne domače produkcijske breakbeatovske pobude preloma tisočletja, najbolje povzete v delu ljubljanskega didžeja Nove.

Laminar Flow je absolutno sklenjen izdelek, ki nas v celoti drži v razpoloženju nekakšne prijetne odtujenosti. V estetskem smislu je eksplicitno retro, v kontekstu kartiranja obrazcev, zank in samega zvoka ga lahko poslušamo kot hommage pomembnemu koščku razvoja (britanske) elektronike. Hkrati je dovolj abstrakten in sproduciran tako zavidljivo pedantno, da mu uspe to, kar je namen večjega dela elektronske muzike – neke vrste brezčasnost. Da albumi skozi čas ostanejo kompaktno koherentni, predvsem pa aktualni za poslušalca, ne glede na svojo (retro) držo.