Hrvaška / Heni Erceg: Kuga in kolera
Središče Splita je postalo ena sama velika beznica, tistih nekaj trdoživih preostalih prebivalcev mestnega jedra pol leta živi, kot bi bili zombiji. Nenaspani, besni in nemočni ob tej stihiji »finih« Evropejcev, prepričanih, da so se znašli v živalskem vrtu, ne v mestu tisočletne kulture, ki ščijejo, kjer se jim sprdne, se goli opotekajo po ulicah in seveda tulijo.
Tistega soparnega dne se je po ulici v središču Splita vila vrsta, v kateri je potrpežljivo čakala precejšnja množica ljudi. Zaobšla sem jo, čeprav s težavo, morala sem se prebiti skozi neznosno gnečo, skozi gručo napol gole otročadi v kopalkah, z razgaljenimi joški, tako imenovanih turistov, ki so si neusmiljeno prisvojili Dioklecijanovo mesto, katerega prelepo jedro je kulturni spomenik. Pravim prisvojili, vendar ne, da bi mu izkazovali spoštovanje in uživali v njegovem videzu, ampak ravno nasprotno, da bi ga poteptali, ponižali, požrli, medtem ko jim pokorno streže brezpravni narod natakarjev in čistilk.