• 1. 7. 2022  |  Mladina 26  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Hrvaška

    Kuga in kolera

    Tistega soparnega dne se je po ulici v središču Splita vila vrsta, v kateri je potrpežljivo čakala precejšnja množica ljudi. Zaobšla sem jo, čeprav s težavo, morala sem se prebiti skozi neznosno gnečo, skozi gručo napol gole otročadi v kopalkah, z razgaljenimi joški, tako imenovanih turistov, ki so si neusmiljeno prisvojili Dioklecijanovo mesto, katerega prelepo jedro je kulturni spomenik. Pravim prisvojili, vendar ne, da bi mu izkazovali spoštovanje in uživali v njegovem videzu, ampak ravno nasprotno, da bi ga poteptali, ponižali, požrli, medtem ko jim pokorno streže brezpravni narod natakarjev in čistilk.

  • Zavozili, kar se je dalo

    Stanovanjska kriza je v tridesetletni zgodovini slovenske države stalnica, vse druge krize zadnjih let so bolj prehodne in začasne. Stanovanjske razmere so temelj dolgoročne blaginje prebivalstva in stanovanjska politika velja za ogledalo urejene države. Že v samoupravnem socializmu je stanovanjsko gospodarstvo dobilo položaj dejavnosti posebnega družbenega pomena, po letu 1991 pa so slovenske oblasti na tem področju povsem pogorele. Zavozili smo skoraj vse, kar se je dalo. Verjeli smo v čudežno naravo tržnih rešitev, pozabili pa na družbeno odgovornost pridobivanja in zagotavljanja stanovanj. Dobili smo veliko nacionalnih programov, resolucij in načrtovanja sprememb, toda malo ustreznih politik in učinkovitih ukrepov. Problem je po tridesetih letih dvojen. Eno je aktiviranje obstoječih nezasedenih stanovanj in hiš, drugo zadostna gradnja novih. Težava tiči v pomanjkanju najemnih stanovanj in omejenosti javnega stanovanjskega fonda. Premajhna ponudba stanovanj dviguje cene nepremičnin, v ozadju grozi stanovanjska revščina. Stanovanjska politika je namreč tako razvojna kot socialna, postala pa je žrtev neoliberalne ekonomike. Nova vlada je tu obljubila zasuk. Pesimizem stanja je nadomestila z optimizmom upanja. Toda ali ji bo uspelo, kako in kdaj?

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Lekcija

    Slovenija se je z volitvami otresla vladavine janšizma, posamezne točke pa ostajajo okupirane in v težavah. Ena izmed njih je RTV. Vodstvo in programski svet, zapuščina strmoglavljenega režima, sta kombinacija poslanstva in osupljive nesposobnosti. Poslanstvo se je glasilo: RTV bomo napravili našo. Če bi Janša dobil še en mandat, bi se načrt posrečil, ker ga ni, teče rezervni načrt: RTV bomo uničili.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Pamflet

    Besede v lisicah

    Besedovanja o vlogi nacionalke izpostavljajo njen izjemni položaj med množičnimi mediji, kjer da velja za poslednjo vez s civilno družbo, saj za razliko od drugih posebej skrbi za obveščenost javnosti. Ena izmed dominantnih slik prikazuje RTV SLO kot apriorni piedestal slovenskega novinarstva.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Več Nata!?

    Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Uvodnik

    Ponovitev

    Mesec po imenovanju nove vlade navkljub vsemu upanju, ki so ga z visoko podporo vanjo položili volivci in tudi mnenjski voditelji, tisti, ki slovensko politiko temeljito in pozorno spremljajo, že vidijo, da je Robertu Golobu z ekipo uspelo narediti kar nekaj političnih in kadrovskih napak, zaradi katerih se lahko zelo hitro znajde v podobnih stiskah, kakršne so pestile njegove predhodnike. Ko pravimo predhodnike, ne mislimo na predsednike vlade, ampak na opozicijske voditelje, ki so na volitvah premagali SDS in Janeza Janšo.