Lvx Æterna

zelo za

Grozljiva premoč filma.

Najprej vidimo inserte iz Christensenovega lažnega dokuja Čarovnica (1921), v katerem mučijo, trpinčijo in sežgejo žensko, za katero trdijo, da je čarovnica. Takoj zatem vidimo še inserte iz Dreyerjeve klasike Dan jeze (1943), v katerem prav tako mučijo, ponižujejo in sežgejo žensko, za katero pravijo, da je čarovnica. Ah, jebena inkvizicija! Toda zgražanje nad tem femicidom, ki ga Noé imenuje »seksocid«, je povsem odveč – film, veliki seksist, ustvarjen za moški pogled, je zasenčil inkvizicijo. Zgodovina filma je namreč zgodovina »sežiganja« ženske. Filmi so ženske objektivirali, harasirali, fetišizirali, podrejali, mučili, poniževali, frustrirali, trpinčili, zlorabljali, serijsko ubijali. Ne, nihče jih ni znal tako demonizirati. Lepe ženske so lepo gorele. In ja, oba filma, Čarovnica in Dan jeze, res neskončno uživata v tem, da mučita, ponižujeta in sežigata ženske. Sam film Lvx Æterna – Noéjevih Osem in pol – je prepreden s citati/mednapisi velikih filmarjev, evropskih klasikov: Carla Theodorja Dreyerja, Jean-Luca Godarda, Luisa Buñuela in Rainerja Wernerja Fassbinderja. Toda ironično, vsi štirje so uživali v mučenju žensk – spomnite se le Trpljenja device Orleanske (1928), Živeti svoje življenje (1962), Lepotice dneva (1967) in Zakona Marije Braun (1979). Jasno, vsi ti filmi veljajo za klasike, mojstrovine, kulte.

In ko se vendarle premaknemo v sedanji čas, se znajdemo v kaotičnem metafilmskem studiu: Béatrice Dalle, ki jo je izmučil, obnorel, katatoniziral in hospitaliziral film Betty Blue (1986), režira svoj prvenec, Božje delo, v katerem Charlotte Gainsbourg, ki jo je demoniziral, izmučil in križal Lars von Trier (Antikrist, Nimfomanka) in ki ne skriva, da je igrala v ogromno zanič filmih (ki so itak primerljivi le z zanič ljubimci), igra žensko, ki jo bodo – s še dvema ženskama (Abbey Lee, Mica Arganaraz), prav tako »čarovnicama« – sežgali na srednjeveški grmadi. Kot bi hotel Noé reči: vidite, film ne more iz sebe! Film je film! Navaja k sežiganju žensk – tudi ko ga režirajo ženske, »sestre«! »Kresovi so superseksi,« dahne Béatrice Dalle. »Konča se slabo, a je übercool.« Film je paradoks, ekstaza pekla, gibljivo protislovje, strupeno kot lepota, prežeto s svojim notranjim mrakom, ja, s svojim notranjim srednjim vekom.

Človeka uroči, obsede, vodi, prevzame, tako da počne stvari, ki jih sicer obsoja. Če naj parafraziram Fassbinderja: ko je pritisk prehud, se ljudje prelevijo v filmarje. In tipično: Yannick (Yannick Bono), producent tega filma, kuje veliko sabotažo, da ne rečem zaroto – režiserko, Béatrice Dalle, hoče zamenjati z režiserjem, sicer direktorjem fotografije (Maxime Ruiz). Moški zna žensko vendarle bolje sežgati od ženske.

Lvx Æterna je film o moči filma – okej, film o premoči filma. Film o transgresivnosti filma. Fjodor M. Dostojevski je nekoč zapisal, da epileptiki pred epileptičnim napadom občutijo blazno srečo. S tem citatom se začne Lvx Æterna. Dostojevski je očitno napovedal Gasparja Noéja – bolj fizičnih, bolj fizioloških filmov od njegovih zlepa ne boste videli. In ti filmi – Nepovratno, V praznino, Ljubezen ali Vrhunec (oh, ali pa filmček We Fuck Alone) – slej ko prej mutirajo v epileptični napad. Psihedelični kaos. Pulziranje filmske sperme. Mindfuck. Tak je tudi Lvx Æterna, oglas za znamko Saint Laurent, ki ga je Noé, veliki nihilist in še večji showman, v petih dneh prelevil v 51-minutni koktajl vizualnega atentata, eksperimentalne provokacije, neonske dekadence, travmatične groteske in psihedeličnega šokerja. Publiko hoče utruditi, izčrpati, izžeti. V stroboskopskem finalu, primeru ekstremne filmarije (ejakulacije filma, če hočete), epileptični napad tvegajo celo tisti, ki nimajo epilepsije. Svetlobe in barv ne boste več hoteli videti. Vsaj nekaj časa.

Ljudje od filma pričakujejo, da se jih dotakne in da jih gane – no, Noé snema filme, ki jih potem komaj nesejo. Ko stopijo iz kina, v katerem so gledali kak njegov film, so omotični, noge jim klecajo, lovijo ravnotežje, povsem so dezorientirani, muči jih morska bolezen, produkt vse tiste presežne, čezmerne, pretirane, ekscesne subjektivnosti, ki jo z znojem in krvjo prigara Noéjeva manična, mobilna, plavajoča, invazivna, ultrakinetična, agresivna, epileptična, hrumeča, ekstatična, avantgardna kamera. Ko ljudje stopijo iz kina, gre film z njimi. V Škrlatni roži Kaira (1985), ki jo je posnel Woody Allen, je lik stopil s filmskega platna – ko gledate Noéjev film, pa imate občutek, da s platna stopi sam film. Občutek imatecelo, da je film v kinu sedel zraven vas – in gledal samega sebe. Noéjeva kamera se vedno zelo stegne – zdi se, kot da dela vse, da bi tudi sama gledala film, ki ga snema. Film je ateist. Neločljiv od industrije. Lvx Æterna: film, ki je oglas, in oglas, ki je film. (Kinodvor)