Moor Mother: Jazz Codes

+ + + +

Nova plošča Moor Mother prihaja tik za tem, ko je glasbenica v Ljubljani nastopila kar dvakrat. Prvič samostojno (ne zares, saj jo je prepričljivo gibko spremljal multiinstrumentalist Dudù Kouate) na festivalu Druga godba in drugič v navezi s chicaškim jazzovskim ustrojem Irreversible Entanglements na Jazz festivalu Ljubljana. Dvakrat v dobrih dveh tednih. Če sta nastopa precej različnih izrazov kaj pokazala, sta to: Camae Ayewa se suvereno znajde v različnih kombinatorikah. Njen jezik je vedno jezik ostro pronicljivega, tudi repetitivno gromkega spoken worda, vendar ga zna vpenjati v različne slogovne zgodbe.

Moor Mother smo prvih nekaj plošč poslušali predvsem kot zvočno brezkompromisno noisersko glasbenico (ki je sicer hkrati tudi pesnica, vizualna ustvarjalka, predavateljica, aktivistka ...). Z njenim zadnjim albumom (in nekaterimi sodelovanji) pa je prišlo novo obdobje. Obdobje jazza, soula, hiphopa. Lanski album Black Encyclopedia of the Air pomeni premik stran od šoka grobe distorzije k mehkejšemu in ritmično stabilnemu zvoku. To zdaj nadaljuje s kompanjonom, s sestrsko ploščo Jazz Codes. Ta je začela nastajati kot venček poezije, a potem zrasla v veliko več – v komunalni projekt številnih sodelovanj in citatov glasbene zgodovine črne Amerike. Vpeta je v glasbeničin koncept velikih besed. »Black Quantum Futurism« je interdisciplinarna kolaborativna praksa, je teoretski okvir, skozi katerega nastajajo kontrakronologije in projekcije prihodnosti, ki luknjajo ekskluzivistične verzije zgodovine in prihodnosti.

Jazz Codes je hkrati hommage afroameriškemu umetniškemu izrazu, ki ga povezujemo s sceno ali postopki jazza. Poklon kultom in pionirkam. Od Marry Lou Williams do Alberta Aylerja in Billie Holiday. Kljub izjemno kolektivistični težnji (goste slišimo na tako rekoč vsakem posnetku) in kljub precejšnji zračnosti plata zveni dodelano, zvočno zgoščeno, a ne prenatrpano in ne pretirano razvlečeno. Tehnično je obdelana skoraj perfektno, v zvočno ekskurzijo visoke ločljivosti. Moor Mother recitira, nametava in neredko čisto zares rapa. Kozmično popotovanje elektronskega nastavka in večinoma mantrajoče poezije, ki nikoli ne zabluzi iz polja političnega, na primer v kakšno abstraktno zasanjanost. Jazz Codes se zaradi vsega naštetega posluša še najbližje »vesoljcem iz Seattla«, zasedbam Shabazz Palaces in THEESatisfaction.

Album sklene citat o tem, kako je pomen izraza »jazz« izhlapel in da je čas, da se v morju kapitalizmu prikupnejših izrazov na novo potrdi kot živa muzika, kot subverzivna sutra notranjega gibanja. Moor Mother nima veliko skupnega s konvencionalnim razumevanjem »jazza«, a vseeno konkretno dela na tem.