Glas glasbene revolucije

Vsa glasba je politična. Oziroma je politični statement. Temu načelu že vse svoje življenje sledi in ga živi Gilberto Gil, ena najprepoznavnejših ikon brazilske popularne muzike. V začetku svoje neverjetne kariere, ki se razpenja krepko čez pol stoletja, je bil zaprt in izgnan iz Brazilije, desetletja kasneje pa je postal njen minister za kulturo. Stvari se spreminjajo.

Danes osemdesetletni Gilberto Passos Gil Moreira se je leta 1942 rodil v mestu Salvador v Bahii mami učiteljici in očetu zdravniku, otroštvo pa preživel na podeželju, v mestecu Ituaçu. Že v rosni mladosti, ko je bil star dobri dve leti, je pokazal resno zanimanje za muziko, kmalu tolkel po bobnih in pihal v trobento, formalno se je najprej pri desetih letih začel učiti igranja harmonike. To je vihtel v svojem prvem, srednješolskem bendu, zraven pa tudi tapkal po vibrafonu in pel. Kmalu za tem se je osredotočil na inštrument, ki je daleč najbolj zaznamoval njegovo glasbeno ustvarjanje, na akustično kitaro. In začel igrati bossa novo.

Gil je prvič stopil v studio in snemal leta 1962, svoj prvenec pa izdal leta 1967. Absolutno prelomnico pomeni njegov naslednje leto izdani album Gilberto Gil (Fevo Rasgado), s katerim je globoko zarezal v sceno in hkrati napisal enega prvih glasbenih manifestov ene najpomembnejših kulturnih formacij brazilske popularne glasbe, tropicálie. Ta ni bila le odgovor na dotedanje glasbene smernice, temveč je skozi glasbo ponudila tudi pritajen, subverziven politični odgovor na represivno vodenje države takratne vojaške hunte, ki je leta 1964 na oblast prišla s pučem in tam ostala vse do leta 1985.

Tropicália pogosto zveni nežno, a je – in to je ključno – tudi elektrificirano distorzirana in psihedelična. Kot vsako samoniklo kolektivno glasbeno početje, ki zraste v konkretno iniciativo, ni niti približno »čista«, ampak skupek lokalnih tradicij, popularne glasbe bossa nove, senzibilnosti popa, včasih bogatih orkestralnih aranžmajev in zahodnjaškega pohujšljivca, rock ’n’ rolla. Na njene začetke je odločilno vplival album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band skupine The Beatles. Tropicália je bila »scena« v pravem pomenu besede – gojila jo je skupina glasbenic in glasbenikov, ki so se med seboj dobro poznali, njihovo delovanje je bilo skozi različna sodelovanja močno prepleteno. Tematsko so reflektirali tudi temnejše plati realnosti po letu 1964 in se tudi s tem jasno distancirali od drugega žanra, ki je bil takrat (in v letih pred tem) v močnem vzponu, sladke bossa nove.

Gibanje je bilo tako trn v peti vojaški hunti, ki je vladala s trdo roko in kulturnike pogosto maltretirala. Konec leta 1968 sta Gil in njegov prijatelj Caetano Veloso (ki je hkrati še ena svetovno prepoznavna ikona brazilske muzike) – takrat že prava pop zvezdnika – na televiziji satirično priredila državno himno. Poteza je bila povod, primeren izgovor, da ju je hunta za nekaj mesecev strpala v zapor, potem v hišni pripor. Morala sta zapustiti Brazilijo, oditi v eksil. Španija in Portugalska sta bili tudi diktaturi in sta zato odpadli, pariška glasbena scena pa se jima je zdela dolgočasna. Edina logična izbira je bil tako London.

London sta začutila različno. Veloso se je prvo leto boril z depresijo, Gila pa je z zanosom pritegnilo hipijevsko gibanje. Hodil je na koncerte, se družil s protikulturniškim in-crowdom, prvič pa tudi prišel v neposreden stik z glasbo, ki je kasneje močno vplivala na njegov izraz – reggaejem. Eno nenavadnih poglavij njegovega življenja je tudi to, da se je v »londonskih letih« družil z ekipo, ki je prav takrat pripravljala nov megalomanski, zastonjski glasbeni festival, in prispeval kar nekaj idej pri njegovem nastanku. Zgodil se je Glastonbury. Prav takrat sta Veloso in Gil kot popolni neznanki v Evropi nastopila tudi na največjem glasbenem festivalu v zgodovini, na Isle of Wight pred čez palec ocenjeno šeststotisočglavo množico.

Gil svojega glasbenega podpisa ni izoblikoval s piljenjem določenega zvoka ali izraza. Ravno nasprotno, njegov založniški katalog je testament izjemne glasbene zvedavosti, neortodoksnosti in žanrske fleksibilnosti ali fluidnosti. Bossa nova, samba, tropicália, axé, reggae, zahodnoafriški highlife, jazz fusion, disco ... V vseh teh obrazcih se je v različnih poglavjih svoje kariere znašel odlično. Za zahodnoafriško glasbo sta navdušila obisk Lagosa leta 1977 – obisk koncertov v klubu Shrine – in Fela Kuti, s katerim sta se močno spoprijateljila.

Če Gilberta Gila spremljamo kot enega najpomembnejših in najvitalnejših brazilskih glasbenikov sodobnega časa, pa ne moremo mimo njegovega političnega angažmaja. Od leta 1979 je bil član različnih kulturnih in mestnih svetov, kasneje se je pridružil stranki zelenih, leta 2003 pa postal minister za kulturo v prvi vladi predsednika Lule da Silve. Čisto na začetku svojega mandata se je pred koncertom v ljubljanskih Križankah srečal tudi s tedanjim slovenskim predsednikom države, Janezom Drnovškom.

Neverjetno je, da je bil Gilberto Gil v etnični barvitosti Brazilije šele druga temnopolta oseba na ministrskem položaju. V mandatu in pol (leta 2008 je odstopil, ker se je ponovno hotel posvetiti glasbi) mu je uspelo državna sredstva za umetnost zvišati za približno polovico, pod njegovim vodstvom ministrstva za kulturo je po Braziliji zrastlo 5000 kulturnih točk oziroma centrov. Precej nekonvencionalno se je lotil področja avtorskega prava, izhodiščno paradigmo pa prevzel od gibanja Creative Commons, ki se je ravno začelo razvijati v istem času. To se je zavzelo za bolj fleksibilen model, v katerem »lastništvo« avtorskih pravic ne bi več omejevalo kreativnosti in distribucije znanja oziroma bi ju rahljanje primeža kapitalističnega koncepta lastništva spodbujalo. Ko definicije prava postanejo zastarele, ga je preprosto treba definirati na novo.

Pri nas je Gil prvič nastopil leta 1988 na ljubljanskem jazz festivalu. Brane Rončel se je takrat usedel na letalo in ga dobesedno šel iskat v São Paulo. Privolil je, saj ga je Jugoslavija zanimala, le pot se je nekoliko zapletla in tako je priletel na letališče v Zagrebu in se proti Ljubljani odpravil kar z avtobusom, kjer si je med potniki najbolj zapomnil tistega, ki je imel kletko s kokošmi. V slovensko prestolnico je prispel tik pred koncertom in le še stopil na oder.

Za prihod v Evropo je moral na novo sestaviti ansambel, ker ga pač ni imel, pred njim pa je samostojno nastopil eden najpomembnejših bobnarjev jazza, Max Roach. Sledilo je kar nekaj nastopov na naših tleh, sedaj pa se, ponovno na povabilo Braneta Rončela, ki je v Portorožu pripravil jazzovski festival z veteranskimi prvoligaši, po skoraj dvanajstih letih spet vrača. Pred nami je tako edinstvena koncertna izkušnja: prihaja pomemben glasbeni inovator nepregledno debelega založniškega kataloga, v katerem upogiba in razvija neštete žanre, ter neumorni politični delavec, ki se nikoli ne ustavi.

Koncert:
Gilberto Gil
Kje: Avditorij Portorož, Portorož
Kdaj: 14. julija 2022