Portret / Črkoljub, ki kljub digitalizaciji ohranja staro tiskarsko obrt
PORTRET: Marko Drpić

© Uroš Abram
Ko se boste lepega dne sprehajali po stari Ljubljani – se spustili po slikoviti Križevniški ulici navzdol in zavili desno ali pa od Prešernovega trga korakali po promenadi ob Ljubljanici v smer Trnovega –, vas bo pot morda zanesla v prostor, na katerem piše tipoRenesansa. Studio za visoki tisk, kot se prostor uradno imenuje, na prvi pogled ni posebej opazen, razen da je v znameniti Zoisovi palači, a ko boste stopili v notranjost, se vam bo odprl nov svet. Stari tiskarski stroji, regali, polni tiskarskih črk, kamni z vklesanimi inicialkami, plakati in vizitke z različnimi estetskimi tipografijami, kupi papirja, pa še in še. Marsikaj, kar boste videli, je tudi naprodaj, saj je prostor studio in trgovina obenem. Nekje v prostoru sedi Marko Drpić in počne ... karkoli že. Morda je ravno sredi tiskanja vizitk, morda se pripravlja, da se bo odpeljal na drug konec Slovenije po odsluženo tiskarsko opremo (ljudje ga namreč pogosto kličejo, kadar prenavljajo prostore, kjer so imeli spravljeno tovrstno opremo, kajti vedo, da bi ga znala zanimati), morda se posveča kaligrafiji, saj si je nekdo zaželel posebno vabilo za poroko ali knjižno posvetilo, morda vodi delavnico tiskanja plakatov za otroke ...