Black Midi: Hellfire

+ + + +

Če se ponašate s svojim glasbenim okusom, ste v zadnjih letih težko spregledali izdaje najbolj samosvoje britanske »rockovske« zasedbe 21. stoletja. Z neutrudnim koncertiranjem po angleških luknjah in sporadičnimi koncertnimi posnetki, polnimi eksperimentalnega kaosa, so si takrat še golobradi mulci hitro priigrali veljavo na mednarodni sceni, in to še pred izdajo prvenca Schlagenheim (2019). Z lanskim nadaljevanjem, albumom Cavalcade, so položaj ultramodernistov samo še utrdili. Black Midi sodobno glasbo zares premika proti terri incogniti, daleč stran od ubogih preroditeljev kitarskih muzik prejšnjega stoletja, ujetih v nereflektirano recikliranje žanrskih klišejev in subkulturnih simbolov, oropanih kakršnekoli subverzivnosti.

Londonski enfants terribles v svoji glasbi razkrivajo kompleksno razvejeno mrežo referenc. To je bend, o kakršnem smo fantazirali pred kakšnim desetletjem, ko smo vplive brezmejne internetne glasbene knjižnice na rock glasbo prihodnosti lahko le slutili. Spadajo k drugim virtuozom posebnežem, kot so Mr. Bungle, The Mars Volta in Primus, ki so vsak po svoje zapolnili vrzel med popom in avantgardo. Če jim rečemo tehničarji, smo skromni. Najlepše pri vsem je, da so ti zoomerski nekonformisti predvsem starošolski jam bend, ki igra, igra in igra. To se ponovno kaže na tretjem albumu, na katerem ubirajo spet nove manevre. Mladci tudi tokrat izstopajo s humorno ostrino, kakršno v naših krajih pripisujemo legendarnemu Buldožerju. Hellfire je pričakovano matematično pikolovska in vseskozi sofisticirana, a hkrati dinamično svobodnjaška »akcijska« konceptualna plata, ki tematizira počasno pogrezanje v pekel. Razkošni vokalno-instrumentalno-orkestralni aranžmaji v duhu velikega Scotta Walkerja so v kontrapunktu z izbruhi freejazzovske saksofonske ekspresije Kaidija Akinnibija. Epskost prog rocka bendov King Crimson in Gentle Giant fantje cepijo s kabarejskim duhom skladatelja Kurta Weila; kantrijevski kitarski prijemi se prepletajo z vzorci flamenka, naspidirano hardcorovsko bobnanje pa se izmenjuje z broadwajsko izumetničenostjo v liniji Leonarda Bernsteina. Nevrotični, prikupno antipatični glas frontmana Geordieja Greepa, ki ne skopari z zajebantsko dvoumnimi teksti, polnimi rabelaisovskih pretiravanj, grotesknih podob in iskrivih besednih iger, tu in tam odstopi prostor bolj pomirjujočemu vokalu basista Camerona Pictona, vse skupaj pa v tempu drži rokohitrski človek stroj Morgan Simpson.

Da je razpredanje o njihovih aranžmajih nesmiselno, potrjuje že drugi komad Sugar/Tzu, ki vsake pol minute prinese nov zasuk. Kar sledi, je tipično blackmidijevska zvočna uganka, polna šaljivo dramatičnih momentov, samoironičnih pomežikov poslušalcu in iskrene raziskovalne muzikalnosti, ki poganja kri po žilah. 31. julija jih lahko ujamete pri zahodnih sosedih, le uro iz Nove Gorice.