Z lepilom nad žgoče probleme

»Umetnost je pomembna, a ni tako pomembna kot življenja generacij, ki jih obsojamo na prihodnost, v kateri ne bo mogoče živeti,« je po britanski narodni galeriji v Londonu vpil eden od protestnikov, ki je svojo dlan zalepil na okvir slovite slike The Hay Wain avtorja Johna Constabla – takoj za tem, ko je mojstrovino prekril s printom »posodobljene« različice slike, ki jo krasijo letala in avtomobili. To pa še zdaleč ni osamljen primer. V zadnjem času so protestniške akcije, v katerih borci za podnebne pravice v galerijah in muzejih svoje dlani prilepijo na zgodovinsko pomembna dela, postale nenavaden aktivističen trend.

Britanski protestniki iz skupine Just Stop Oil (prah v medijski krajini so dvigovali tudi z motenjem raznih športnih dogodkov, od nogometne tekme do svetovnega prvenstva Formule 1) so v zadnjih nekaj tednih svoje dlani prilepili na dela velemojstrov, kot so Vincent Van Gogh, J.M.W. Turner, Horatio McCulloch in George Stubbs. Izbira del ni naključna, saj mladi britanski okoljevarstveniki izbirajo predvsem slike, ki jih krasijo podobe neokrnjene narave. A ne vedno: nazadnje so tovrstno akcijo izvedli tudi v londonski umetnostni ustanovi The Royal Academy of Arts, kjer so trije aktivisti dlani zalepili na okvir replike DaVincijeve Zadnje večerje, ki jo je njegov učenec Giampietrino ustvaril v 16. stoletju, pod sliko pa so na steno muzeja s sprejem napisali geslo »NO NEW OIL«.

Trend se je prejšnji teden z britanskega otočja preselil tudi na celino, kjer so trije člani italijanske aktivistične skupine Ultima Generazione (Zadnja generacija) posnemali britanske somišljenike in svoje dlani prilepili na slovito Botticellijevo sliko Primavera. Pozneje so se v izjavi za javnost – z mislijo na Botticellijev prikaz idilične pomladi – vprašali: »Je danes sploh še mogoče videti tako čudovito pomlad, kot je ta?« In dodali: »Odločili smo se, da umetnost uporabimo za sprožitev alarma: drvimo proti družbenemu in okoljskemu kolapsu.«

Predstavniki skupine Just Stop Oil pojasnjujejo, da muzeji in galerije niso njihove primarne tarče, temveč le sredstvo za pridobivanje medijske pozornosti in sprožanje razprav o okoljski krizi. Za časnik The New York Times so povedali, da je cilj akcij »ustvarjanje psihološkega pritiska na vlado«. Sporne akcije resda opozarjajo na še kako žgoče probleme, a so seveda požele številne kritike, čeprav si protestniki prizadevajo, da umetnin pri akcijah ne poškodujejo. Nadine Dorries, britanska ministrica za digitalizacijo, kulturo, medije in šport – članica konservativne stranke – je denimo na Twitterju zapisala, da so protestniki iz skupine Just Stop Oil le »iskalci pozornosti, ki ne pomagajo ničemur drugemu kot le svojim sebičnim egom«.