Začetek

za +

Posilstvo.

V nekem prizoru moški prikoraka na kamnita tla, kjer se zruši, obleži na tleh in potem počasi sprhni. Ja, povrne se v prah – z biblično vnemo. Z urgenco bibličnega maščevanja. Biblija namreč tu vihti meč gibanja #MeToo: ta moški – samozvani »detektiv« iz Tbilisija (Kakha Kintsurashvili) – je prej brutalno posilil neko žensko. Na kamnih, na otočku – v potoku. Vidimo celotno posilstvo. S hanekejevske razdalje – kamera je nepremična. Zdi se, kot da nam hoče reči: glejte nepremično to posilstvo! Poglejte resnici v oči! Ali pa nam hoče reči: boste to gledali ali boste vendarle pogledali stran? Vemo, kaj pomeni »le gledati posilstvo« – in vemo, kaj v tem primeru pomeni »pogledati stran«. Ženska, ki jo posili »detektiv«, je Yana (Ia Sukhitashvili), mlada Gruzijka, ki je hotela postati igralka, a je postala žena lokalnega vodje Jehovovih prič. Začetek, prvenec gruzijske režiserke Dee Kulumbegashvili, se dogaja v neki zakavkaški vukojebini, ki jo na lepem strese eksplozija molotovke – ta zažge, požge, opustoši in uniči kraljestveno dvorano, v kateri Yanin mož (Rati Oneli) ravno besno pridiga in obenem člane svoje kongregacije sprašuje, kako bi moral danes pravi kristjan ravnati v vsakdanjem življenju.

Molotovka – napad krščanskih ortodoksov, konkurence Jehovovih prič (tudi religija je le trg, trg pa je vedno nasilen) – je cinični odgovor na to vprašanje. Ko njen mož odpotuje v mesto, da bi se malce pogovoril s starešinami, ostane sama, kar je priložnost, da se izvije iz spon omejene in zatohle verske skupnosti, ki ji poveljuje njen patriarhalni mož – ta jo je prelevil v biblično metaforo. Dom je res njena ječa, vir napetosti, agresivnosti in tesnobe – in kdor vstopi vanj, misli, da jo lahko napade in posili. Invazivni, predatorski »detektiv« je hrbtna stran njenega moža: zakon je posilstvo! Njen da pomeni ne. »Življenje gre mimo, kot da me ni,« pravi Yana, reimaginacija Jeanne Dielman (ki ste jo lahko v kultni feministični klasiki Chantal Akerman našli na naslovu 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles). V nekem prizoru se svojemu sinku celo pretvarja, da je mrtva. Nimate občutka, da le igra. Njen mož pa toksičnost zgosti v ultimativno dogmo: »Saj si vedela, da ne boš mogla biti hkrati igralka in moja žena.« Yana – ženska, ki nikoli ne ve, ali se v njenem življenju nekaj začenja ali nekaj končuje (»Z mano je nekaj narobe. Tako je, kot da bi čakala, da se bo nekaj začelo ali končalo,« dahne svojemu možu), in ki ima dovolj razlogov, da izgubi vero v moža in Boga – se naveliča te perverzne »ženske« vloge. Tega poniževanja. Te patriarhalne posesivnosti. Te »uzakonjene« zlorabe. Tega Raja. Tega happy enda. Ko je bila žena neomajno toksičnega šovinista, je morala bolje in bolj igrati kot tedaj, ko je bila igralka. (Kinodvor + VOD)