Beyoncé: Renaissance

+ + + +

Malokomu uspe, da se na vrhu obdrži toliko časa, kot to uspeva R & B-veteranki Beyoncé. Dobitnica 28 grammyjev kult osebnosti med drugim ohranja tudi z dolgimi diskografskimi zatišji, med katerimi skrivnostno ponikne, nato pa jih sunkovito prekine z velikopoteznimi albumi, ki razburkajo tokove v mainstreamovskem popu. Na sedmem solističnem albumu Renaissance to stori s poklonom veličastni zapuščini temnopoltih pionirjev plesne elektronike in queerovske klubske kulture.

Naslovi člankov, kot sta »Beyoncé je lastnoročno rešila house glasbo« in »House glasbi so iztrgali črnske korenine, a ji jih bosta Beyoncé in Drake povrnila«, ki so v zadnjem času krasili glasbene strani mnogoterih senzacionalističnih medijev, se sicer zdijo precej pretirani in za lase privlečeni: house glasba ni potrebovala rešitelja, še posebej ni bilo treba, da jo reši Drake ali Beyoncé. Vseeno pa se je pod njuno taktirko zadnje tedne zgodil dobrodošel preobrat v trendih visokokategornega popa, ki se je zadnja leta osredotočal predvsem na prežvekovanje utrujenih trapovskih vzorcev, minimalizem pretanjene baladnosti ali zbujanje nostalgije po disko šlagerjih. Sicer se Renaissance rahlo dotakne tudi tega trenda – to stori z reciklažami uspešnic ikon, kot so Donna Summer, Diana Ross in Giorgo Moroder – a se bolj osredotoči na dediščino klubskih žanrov črnskega izvora, kot so chicaški house, new jack swing in neworleanški bounce, velik del albuma pa zaznamujejo tudi plesni žanri, povezani s kulturo vogue in ballroom, denimo Jersey club. Pri produkciji je med drugimi angažirala queerovske in transspolne osebe, kot je na primer Honey Dijon, ter semplala verze drag queen ikon, kot sta Moi Renee in Big Freedia, s čimer opozarja na tesno vez med koreninami plesne glasbe in queerovsko kulturo. Renaissance pri tem ne deluje kot apropriacija, temveč kot poklon.

Težko je ubesediti, kako izjemno sveže je na mainstreamovski pop plošči slišati tako drzne zvoke klubskega podzemlja, avtorica pa je s premišljenim naborom sodelujočih producentov poskrbela, da so ti predstavljeni v zares pristni podobi. V hrabrem glasbenem avanturizmu je šla tako daleč, da je v vojsko producentov vpoklicala celo A. G. Cooka, šefa razvpite založbe PC Music, pionirke hyperpopa.

Kljub tako pestremu, skorajda shizofrenemu naboru žanrov – med njimi skače tudi znotraj posameznih skladb – album Renaissance deluje presenetljivo celovito. Za to med drugim poskrbijo gladki prehodi med skladbami, zaradi katerih plošča zveni kot intenziven didžejski miks, a pravzaprav je temeljna rdeča nit albuma izjemno energičen, sila vznesen in karizmatičen nastop njegove protagonistke, ki med razgibavanjem svojih mogočnih glasilk še nikdar ni zvenela tako sproščeno: Beyoncé pri štiridesetih zveni vitalneje kot kadarkoli.