»Ključno je, da najprej mi, ljudje, zmanjšamo pritiske na okolje«

Dr. Martina Orlando Bonaca je višja strokovno-raziskovalna sodelavka na Morski biološki postaji Piran, ki deluje pod okriljem Nacionalnega inštituta za biologijo. V raziskave biotske raznovrstnosti slovenskega obalnega morja je vključena od decembra 1999, od leta 2007 je odgovorna za ovrednotenje okoljskega stanja bentoške vegetacije slovenskega morja, vegetacije na morskem dnu. Tudi sama poudarja, da so morski travniki izjemnega pomena v morskem ekosistemu, da »veljajo za ključne habitate za številne organizme, tudi komercialno pomembne, saj jim zagotavljajo bivalne niše, hrano in zavetje«. Zelo pomembni so tudi za dobrobit človeka, saj stabilizirajo sedimente, zagotavljajo zaščito obale pred erozijo, proizvajajo kisik in lahko shranjujejo velike količine ogljika.

Kljub temu pa ni najbolj optimistična glede tega, da bi morski travniki lahko ključno prispevali k reševanju podnebne krize. Predvsem zato, ker ne ta ne kak drugi ukrep ne bo zadoščal, dokler ne zmanjšamo človeškega vpliva na okolje. Te in tudi druge dejavnosti okoljskemu in predvsem podnebnemu stanju planeta lahko seveda pomagajo, a za začetek moramo mi, ljudje, spremeniti odnos do okolja in na globalni ravni zmanjšati svoj vpliv nanj. »V zadnjem poročilu je Mednarodni panel za podnebne spremembe opozoril, da se morajo globalni izpusti po letu 2025 hitro zmanjševati, da se bomo lahko izognili najhujši podnebni katastrofi,« je še dodala.

Ne glede na to sta skrb za morske travnike in njihovo zasajevanje že danes izjemno pomembna. Še toliko bolj, ker so morski travniki, kot poudarja Martina Orlando Bonaca, trenutno eni izmed najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji. Namesto da bi se širili, se v zadnjih desetletjih kljub zasajevanju pravzaprav krčijo. Vsako leto jih je manj za od dva do pet odstotkov, izginila je že tretjina vseh morskih travnikov na svetu. To slabo vpliva predvsem na obalna območja, za katera so morski travniki pomembni ekosistemi. Ključni krivci so poglabljanje morskega dna, plovne poti in pristaniške dejavnosti, komercialne in rekreacijske dejavnosti, onesnaženje, segrevanje in kisanje morske vode, v zadnjem času pa tudi bolezni, kot so okužbe z morskimi protisti.

Poleg tega je zasajevanje morskih travnikov za zdaj še vedno izjemno zapleteno in terja veliko časa in denarja. Martina Orlando Bonaca zato meni, da je, »da bi dosegli uspešno in dolgoročno presaditev rastlin, ki bodo lahko uspevale in širile travnike po naravni poti«, »ključno, da pritiske, ki so pripeljali do krčenja travnikov, iz okolja najprej odstranimo ali jih občutno zmanjšamo«. Torej spet: najprej zmanjšamo človeške vplive, šele nato pa se lotimo tovrstnih projektov.

Na Morski biološki postaji v Piranu se slovenski strokovnjaki že desetletja ukvarjajo z morskimi travniki v slovenskih vodah in pri tem sodelujejo tudi z italijanskimi kolegi. Opažajo, da so se v zadnjih desetih letih morski travniki v Tržaškem zalivu skrčili. Vendar je nova raziskava, ki jo je Morska biološka postaja Piran opravila v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, pokazala, da so se na nekaterih drugih predelih tudi naravno povečali.

Naši strokovnjaki se načrtnega sajenja morske trave še niso lotili. Za vzor imajo italijanske kolege, ki so s tem začeli letos. »Si pa želimo, da bi pilotno aktivnost izvedli v naslednjih letih – tam, kjer bi bilo to smiselno,« pravi Martina Orlando Bonaca.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>