»Raje sem bil na barikadah, kot v ozadju«

Ko sem začela listati zadnjo Mladino, sem pomislila: »No, danes pa ni Nežmahove kolumne, gotovo je na dopustu,« čisto malo pozneje pa sem ugotovila, da jo je nadomestil štiri strani dolg pogovor z dr. Francem Rodetom. Ni mi sicer jasno, kakšna je razlika med pogovorom, na katerega je božji namestnik pristal, in med intervjujem. Sama posebne razlike nisem opazila.

Vedno več Slovencev (in Slovenk) se v svojih poznih letih odloči napisati knjigo o svojem življenju, o takšnih ali drugačnih spominih, tako za vsak slučaj. Ker so bili, ali pa se jim to samo zdi, za narod pomembni in je treba pustiti sledi zanamcem. V njih lahko spoznavamo doživetja in doživljanja njenih piscev, ugotavljamo razlike med njihovo samopodobo in javno podobo, se spomnimo njihovih dejanj, ki smo jih že pozabili ter zvemo za misli, ki jih niso nikoli do konca izrekli. Seveda, če knjigo preberemo.

Po njenem izidu - v njej so tudi spomini z naše kulturne in politične krajine - se je dr. Rode (mimogrede: z brado se mi vedno bolj zdi podoben kakšnim svetnikom na freskah) za nekaj časa spet vrnil v ospredje, kjer se tako rad sonči, pa čeprav, domnevam, bi ga veliko Slovencev najraje izbrisalo iz spomina. Vsaj tisti del njegovega »nadškofovanja«, ko nas je, ateiste, zmerjal, in si urejal dvorec Goričane, da bi bil za njegovo visokost dovolj bogato opremljen. On je za visok nivo, za odličnost, pravi, in ne ve, zakaj to koga moti. Verjamem, da nikogar ne moti lepota dvorcev, moti pa ošabnost, da bi nekateri v njih radi prebivali. Saj je hotel ravnati enako kot vrh partije, ki jo omalovažujoče omenja.

Svoje begunstvo sprevrže v blagoslov, počuti se vzvišenega nad nekdanjimi vrstniki, »rodiško mularijo«, brez njega se namreč ne bi srečal s špansko in francosko literaturo. Gotovo vsi cenimo znanje, tudi znanje jezikov, spet nekaj drugega je potreba, da se z njim na vsakem koraku potrjuješ in skoraj ne dokončaš stavka, recimo, brez kakšne francoske fraze. (Morda bi odvrnil, da gre za zavist, da je to samo prijazno širjenje našega obzorja?) Še bolj »čudno« pa je, če tudi papeže deliš po njihovem znanju jezika: na izobražene in kultivirane teologe, kot je Ratzinger, s katerim se Rode gotovo istoveti, in na take južnoameriške »brez poglobljene teologije«, kot je papež Frančišek. Zdi se, da so za dr. Rodeta vrednote: skromnost, človekoljubnost, empatija…, ki jih Frančišek izkazuje, veliko manj pomembne, čeprav bi morale - po mnenju številnih vernih in nevernih ljudi - ravno te krasiti vse dušne pastirje.

Verjamem, da dr. Rode obžaluje, da ni nadškof Šuštar, ki smo ga v nasprotju z njim imeli Slovenci radi, po osamosvoji -tvi sklenil veliko sporazumov med cerkvijo in državo. Kako bi to izgledalo, lahko vidimo na Hrvaškem. Sicer pa za to ni prepozno. Še kakšno Janševo vladanje, pa bo Šuštarjeva »napaka« popravljena.

Prav zanimivo je tudi, kako racionalizira potrebo in prednosti celibata, saj v tem ni osamljen, kanalizira jih v dolžnost ter ljubezen do Gospoda in naroda. Ker se je pa pred leti šel Črtomirja in Bogomilo, je čisto odveč začudenje, da je 80 odstotkov Slovencev verjelo v njegovo očetovstvo, in po raznih »odmevih« jih kar nekaj v to še vedno verjame. Brez oklepanja cerkvenih bojazni, da bo njihovo bogastvo prešlo v neprave roke, bi bilo življenje za vse svobodnejše in lepše.

Naj zaključim. Je sedanje odmikanje od maš res samo obdobje mlačnosti, vztrajanje v plitvini, v povprečnosti? In da papež Frančišek še najmanj pomaga? Kot poslušamo Rodetovo razlago. Ali pa je razkorak med tem, kar predstavniki RKC oznanjajo in kako v resnici živijo, prevelik, hipokrizija za sodobnega človeka nesprejemljiva in njihov nauk že zdavnaj preveč pravljičen?